Alma And The Wolf je najnovejši celovečerec ameriškega komika in filmarja Michaela Patricka Janna, ki je s svojimi prejšnjimi projekti (še posebej s kultno komično srhljivko Drop Dead Gorgeus) pogosto kombiniral strah in (pričakovano) humor. V pričujočem filmu je slednjega vsaj na prvi pogled bistveno manj kot sicer; osrednji lik je namreč zapiti policist Ren, ki preživlja stisko povprečnega sodobnega očeta (nedavno ločen, ima odtujenega sina, težave v službi in rad pogleda pregloboko v kozarec), vse dokler med opravljanjem dolžnosti ne ustavi mlade ženske po imenu Alma, ki trdi, da je njo in njenega psička napadel orjaški volk, Ren pa ji navkljub prepovedi lova na volkove obljubi, da bo našel zverino in jo ubil. Zdi se, da se s filmom Alma And The Wolf Jann loteva motivike volkodlakov, kar je dobrodošlo, saj gre za pošasti, ki so še vedno slabo zastopane na velikem plantu, vendar pa zelo kmalu postane jasno, da režiser z ambicijami cilja mnogo višje; prva polovica filma se namreč odvija kot presenetljivo emocionalna psihološka drama o zavožencu, ki skuša preboleti napake iz preteklosti ter najti pot do odrešitve (kar filmu dobro uspe še posebej po zaslugi odlične igralske predstave Ethana Embryja), navkljub temu pa Jann na več mestih v zgodbo vnese elemente folk grozljivke, četudi ta še vedno nosi močan psihološki naboj. Šele v zadnji tretjini film pridobi elemente, značilne za komične srhljivke tipa Evil Dead, kjer se v resno zgodbo prikrade vse več odštekanega humorja, ki pa pogosto izpade rahlo nevmesno ali celo odvečno. Rezultat tega je film, ki poka od ambicij in nekonvencionalnih pristopov do pripovedovanja, vendar pa je njegovo žongliranje med resnim in komičnim preveč nerodno, da bi povsem zadovoljilo gledalce. Končni rezultat je neenakomerna in občasno zmedena, a še vedno emocionalno močna grozljivka, ki ji navkljub vsem napakam ne moremo očitati formulaičnosti ali predvidljivosti.