Italija, leta 1970. Specifični podžanr srhljivk, imenovanih giallo, je v polnem razcvetu in s svojo priljubljenostjo zbudi tudi pozornost mednarodne javnosti. Gilderoy (Toby Jones) je britanski introvertirani zvočni mojster, ki ga najame vplivni italijanski producent Francesco (Cosimo Fusco), da bi mu pomagal pri nastajanju filma o konjih. Vendar se kmalu izkaže, da je Francescov film v resnici brutalna giallo grozljivka, kar Gilderoyja sprva odvrne od nadaljnega sodelovanja, vendar se navkljub temu odloči nadaljevati z zvočno obdelavo projekta, ki s svojo okrutno in nasilno vsebino začne vplivati na njegovo fizično in psihično zdravje. Psihološka srhljivka Berberian Sound Studio, katero je režiral in spisal Peter Strickland ni grozljivka v klasičnem pomenu besede; v filmu ni na spregled nadnaravnih entitet, pošasti, prelivanja krvi ali kakršnekoli druge oblike razburljivega suspenza. Strah, iz katerega pričujoči film črpa, je ves čas ujet na zvočni trak, kar pomeni, da je Stricklandu v prvi vrsti pomembno nepopolno in fascinantno raziskovanje pomembnosti zvoka v sedmi umetnosti in njegovega ogromnega vpliva na človekove čute. Skozi kompleksno psihološko študijo osrednjega lika, ki ga s čudovito britansko eleganco in zadržanostjo upodobi Jones, uspe film prestrašiti na najbolj nepričakovane načine ter gledalcu približa t.i. človeško grozo oziroma grozo, ki kot speča zver počiva v nas samih. Ob vsem tem Strickland uspe najti še dovolj časa, da ustvari presenetljivo duhovit poklon zapuščini gialla, filmski navdušeni pa bodo vsekakor uživali ob informativnem prikazu zakulisja “zvočnega” nastajanja filmov. Berberian Sound Studio je nenavaden film za izbrane okuse, ki pa nosi veliko umetniško moč.