Honey Don’t! predstavlja drugo poglavje v nastajajoči trilogiji “lezbičnih B-filmov”, ki si jo je zamislil legendarni Joel Coen, tokrat brez sodelovanja svojega brata Ethana Coena. Prvi film z naslovom Drive-Away Dolls je bil simpatično obešnjaški in ekscentričen, vendar vsebinsko nefokusiran in nedodelan pofl, katerega je pred potopom reševalo predvsem to, da se je zavedal lastne cenenosti in eksplotacijske narave. Na podoben način skuša Coen očarati tudi s filmom Honey Don’t!, vendar pa zelo hitro postane jasno, da ta formula nima dolgotrajnega zmagovalnega učinka; film je bizarna kombinacija starošolskega neo-noir trilerja in črne komedije o zasebni detektivi Honey O’Donahue (Margaret Qualley), ki preiskuje skrivnostno smrt svoje klientke, pri tem pa stopi na prste vplivnemu verskemu šarlatanu (Chris Evans) in tolpi preprodajalcev mamil. Kot je moč pričakovati, je tudi film Honey Don’t! napolnjen s široko galerijo čudaških likov, ki se zapletajo v čudaške situacije, pospremljene z ogromno pretiranega nasilja in politične nekorektnosti, kar je v današnjih časih vsekakor osvežilen pristop. Film pritegne z nekaterimi odličnimi igralskimi predstavami (izstopa predvsem Evans) in posrečenimi vizualnimi in fizičnimi gagi, privlačno fotografijo in živahnim tempom, vendar pa se znova zatakne pri zgodbi, ki je tokrat še bolj nedodelana in zmedena kot pri predhodniku. Glavni problem Coenovega filma je ta, da skuša v slabi uri in pol predstaviti za vsaj ducat likov, vsakega s svojim zapletom, vendar jih večina ostane zreduciranih na nepomembne statiste, filmu pa ne pomaga niti to, da v prvi polovici skoraj vsako minuto skače od enega dogodka do drugega, ne da bi ti bili na kakršenkoli način povezani. Ob koncu Honey Don’t! izpade kot osnutek nečesa, kar bi bolje funkcioniralo v obliki televizijske nadaljevanke, hkrati pa nas film opomni, da bi Joel Coen morebiti res potreboval pomoč svojega brata, če želi ostati relavanten.