Akcijska črna komedija One Battle After Another, sicer novi celovečerec Paula Thomasa Andersona enega od najbolj markantnih filmarjev 21. stoletja je zelo ohlapna adaptacija romana Vineland ameriškega pisatelja Thomasa Pychona in sledi Patu Calhounu (Leonardo DiCaprio), nekdanjemu pripadniku radikalne levičarske skupine Francoskih 75, s katero prekine vse stike po tem, ko njegovo dekle, ognjevita revolucionarka Perfidia, izgine neznano kam (kmalu je razkrito, da je v resnici izdala pripadnike skupine in se pridružila programu za zaščito prič) in ga pusti samega s hčerko Willo. Šestnajst let kasneje je Pat samo še bleda senca svojega jeznega “jaza”; paranoiden, skrokan, zasvojen z drogami ter pretirano zaščitniški do najstniške Wille, ki ne more iti nikamor brez njegovega sledilnika. Povrhu tega pa ga nenadoma preseneti obisk starega sovražnika, sadističnega polkovnika Lockjawa (Sean Penn), ki ima s Patom neporavnane osebne račune. One Battle After Another je za Andersona dokaj nenavaden film; gre za kombinacijo radikalnega političnega pamfleta, ki tematizira večno problematiko ohranitve družbenih travm, ki so posledica posameznikovega zatekanja k ekstremnim idejam in konvencionalnega akcijskega blockbusterja, kjer ne manjka brutalnega nasilja, divjih strelskih obračunov in odrezavega črnega humorja. Ta kombinacija se morebiti zdi tvegana, vendar jo Anderson mojstrsko zlije v (znova) unikatno gledalsko izkušnjo, ki je pospremljena z vznemirljivo akcijo, vrhunskimi igralskimi predstavami (zasije predvsem diabolični Penn), privlačno kompleksno zgodbo, simpatičnimi čudaškimi liki, krivično pa bi bilo pozabiti na odlično glasbo in razkošno vizualno podobo. Filmu bi lahko očitali zgolj to, da proti koncu izgubi svoj kritični naboj in se zadovolji z rahlo sentimentalnim epilogom (s tega vidika je bil mnogo uspešnejši Asterjev neo-western Eddington). Navkljub manjšim napakam pa je One Battle After Another še eno Andersonovo zmagoslavje, ki ga je po razočaranju Licorice Pizza še kako potreboval.