William Castle, eden od velikanov ameriškega B-filma v 60. in 70. letih, se je zavedal, da za film ne potrebuješ zgolj spretnega režiserja, ampak tudi domiseln marketing, ki bo filme tudi uspešno prodal širši publiki. Z verjetno svojim najbolj znanim filmom, gotsko psihološko srhljivko House on Haunted Hill, se je posluževal t.i. Emergo trika, kjer se je med predvajanjem filma v kinodvorano spustil “leteči” okostnjak (ta v filmu “igra” pomembno vlogo) z jasnim namenom, da karseda močno prestraši občinstvo. Trik je obrodil sadove in iz filma naredil veliko komercialno uspešnico, vendar pa je Castlov celovečerec vreden omembe tudi zaradi tega, ker gre za presenetljivo provokativno, duhovito in predvsem strašljivo zabavo, ki tudi po več kot šestih desetletjih ostaja klasika znotraj svojega žanra. Premisa filma je enostavna; legendarni Vincent Price igra ekscentričnega milijonarja Fredericka Lorena, ki skupaj s svojo zarotniško ženo Annabelle organizira “zabavo” v hiši strahov, kamor povabi pet popolnih tujcev, katerim bo izplačanih deset tisoč dolarjev, če v hiši zdržijo do nastopa jutra. Na prvi pogled se zdi, da bi House on Haunted Hill odpravili kot drugorazredno robo za preganjanje dolgčasa, vendar pa je mnogo več kot to; gre za izredno premišljen in inteligenten hibrid med klasično zgodbo o duhovih in atmosferično detektivko, ki noče jasno nakazati, če so prikazni v filmu resnična grožnja ali zgolj produkt zblojene psihe glavnih junakov. Film kakopak ne bi bil uspešen brez fenomenalne gotske atmosfere, kot struna napetega suspenza odličnega igralskega ansambla ter sarkastičnega humorja, ki najbolj pride do izraza v pikrih besednih dvobojih med Frederickom in Annabelle. House on Haunted Hill se sicer ne uspe docela izogniti nekaterimi melodramatičnim trenutkom, nekatere gledalce pa bi znala ujeziti pretirano skrivnostna zgodba, toda še vedno gre za film, ki tudi ob pomanjkljivostih ne izgubi svojega starošolskega šarma.