Za filmske kritike velja (delno resnična) anekdota, da gre za ljudi, ki ocenjujejo filme zgolj zato, ker jih sami niso sposobni ustvariti. Zato je toliko bolj fascinantno videti kritika, ki se vendarle opogumi in stopi za kamero, kot je to storil Chris Stuckmann, eden od verjetno najbolj vplivnih in priljubljenih spletnih ocenjevalcev filmov, hkrati pa tudi velik oboževalec grozljivk in njihovega podžanra “najdenih posnetkov”. Njegov režijski prvenec, nadnaravna strašljivka Shelby Oaks, je tako v prvi tretjini strukturiran kot izmišljen dokumentarec o Riley Brennan, mladi članici priljubljene skupine spletnih lovcev na paranormalno Paranormal Paranoids, ki med raziskovanjem zapuščenega mesta Shelby Oaks izgine neznano kam. V tem delu filma se Stuckmann izkaže kot spreten režiser z dobrim razumevanjem žanra in ustvarjanja iluzije resničnosti skozi formo “najdenih posnetkov”, okoli tega pa zgradi sila privlačen misterij, ki je enako napet, strašljiv kot tudi dramatičen. Zato je res škoda, da film po zelo vzpodbudni prvi tretjini zamenja format in postane konvencionalna grozljivka, kar v prevodu pomeni, da vključuje ogromno preverjenih trikov, zlajanih klišejev ter generičnega kopiranja elementov iz filmskih klasik kot sta The Wicker Man in Rosemary’s Baby. Igra sicer venomer ostaja solidna in Stuckmann se skozi film izkaže kot kompetentet arhitekt suspenza in vzpostavljanja grozeče atmosfere, vendar pa se žal prepogosto drži nazaj in ostaja pri preverjenih žanrskih vzorcih, kar sicer potencialno zanimivi zgodbi doda veliko generičnosti in splošne predvidljivosti. Shelby Oaks je nasploh film, ki zna zgraditi soliden misterij, vendar ga zaradi premalo razvite zgodbe in njenih likov ne razvije v nič, kar ne bi videli v vsaki povprečni nadnaravni grozljivki. Glede na to, da je Shelby Oaks režijski prvenec, se Stuckmannu lahko oprostijo pričakovane nerodnosti, nenazadnje pa ima film dovolj privlačnih adutov, da je vreden vsaj enkratnega ogleda.