Psihološka srhljivka It Ends se v prvi polovici odvija kot film, kateremu bi prisodili oznako znanstvene fantastike; skupina štirih mladih ljudi se z avtomobilom odpravi na izlet in nenadoma obtiči na cesti, ki vodi zgolj naravnost in se kar noče končati. Če se ustavijo za več kot minuto in pol, začnejo iz gozda naproti njim teči neznani (in očitno nevarni) ljudje, zato jim ne preostane drugega kot da potujejo naprej v upanju, da se cesta nekje konča. Celovečerni prvenec režiserja in scenarista Alexa Ulloma je eden od tistih filmov, ki ugleda luč sveta brez kakšne odmevne reklame, pa četudi bi si jo še kako zaslužil: It Ends namreč ni še en v vrsti filmov, ki bi se neposredno dotikal posameznikovega vdora v t.i. alternativno resničnost, ampak ga je moč interpretirati na izključno metaforični ravni. Ulloma ne zanimajo neposredne razlage dogajanja, kar bo marsikaterega gledalca najverjetneje ujezilo, ampak skuša preko bizarnega zapleta ustvariti nenavadno očarljiv generacijski film o mladih ljudeh, ujetih v neskončni cikel repeticije, bega pred resničnostjo in “vožnje” naproti nejasni in negotovi prihodnosti, ki tokrat ostane zgolj neskončna cesta. Če se gledalec navadi na to izrazito metaforično naravo filma, bo v njem našel ogromno presežekov; od izvrstnega igralskega ansambla, domiselno uporabe melanholične glasbe, enako duhovitih kot kot tudi trpko realističnih dialogov pa do domiselne realizacije preprostega koncepta, ki od začetnega srhljivega suspenza vodi v sprva zmedeno, pa vendar močno emocionalno katarzo. In Ends se sicer nehote ujame v repeticijo dogajanja, kar povzroči občasne trenutke razvlečenost, toda končni rezultat je še vedno ganljiv in pristen portret stanja generacije mladih ljudi, ki je obsojena na večno negotovost.