Kelly Reichardt, ena od vodilnih predstavnic čezlužniškega t.i. “počasnega” filma, se v celovečercu The Mastermind spogleduje s podžarnom, ki ji ga sprva ne bi pripisali; kriminalni triler o ropu umetniške galerije. Tega namreč načrtuje brezposelni mizar James (prefinjeno zadržani Josh O’Connor), ki se v družbeno turbolentnih 70. letih spopada s finančnimi težavami, zato s pajdaši odtuji štiri slike ameriškega abstraktnega slikarja Arthurja Dova, po spletu nesrečnih okoliščin pa se kmalu znajde na begu pred zakonom. Če od filma The Mastermind pričakujete klasični film o roparjih in žandarjih, boste močno razočarani, če ne že kar jezni: Reichardtova v zaplet s krajo slik vnaša zanjo značilno pripovedno tehniko, ki med drugim vključuje počasen tempo, minimalistično dogajanje in skope karakterizacije likov, ki so uporabljeni kot simboli obdobja ameriške zgodovine, ko so protesti proti vojni v Vietnamu razbili iluzijo popolnega individualizma in poudarili večjo pomembnost kolektivnega sodelovanja. Film je pri doseganju svojega ambicioznega poslanstva včasih bolj, včasih pa tudi manj uspešen, veliko pa je odvisno od gledalčevih pričakovanj. Med adute filma lahko štejemo predvsem odlične igralske predstave, perfektno glasbeno spremljavo, vzdušno estetsko in duhovno obuditev negotovih 70. let ter pričakovano minimalistično zgodbo, ki se subtilno poigrava s klišeji mnogih filmov o ropih. Škoda le, da je The Mastermind strašansko razvlečen film, kjer režiserkin minimalizem ni več očarljiv, ampak prej frustrirajoč; Reichardtova, ki je film tudi zmontirala, dogajanje napolni s prizori, ki bi lahko bili vsaj za polovico krajši ali pa (in to žal v mnogih primerih) izrezani v celoti. Po domače povedano; če bi bil film vsaj za pol ure krajši in se znebil nepotrebnega artističnega balasta, bi ga lahko brez težav uvrstili med najboljše filme leta 2025. The Mastermind ima še vedno dovolj trenutkov briljance, ki uvrščajo Reichardtovo med najboljše režiserke ta hip, navkljub temu pa ji ne bi škodilo malce osvežitve forme.