Narediti presek več kot 50-letne kariere ameriškega rock glasbenika Bruca Springsteena v enem samem filmu je nemogoč podvig, zato se zdi smiselno, da biografska glasbena drama Springsteen: Deliver Me From Nowhere pokrije zgolj njen manjši del. Natančneje; po velikanskem uspehu petega studijskega albuma The River in obširni turneji je Springsteen fizično in kreativno pregorel, zato se je leta 1981 preselil v hišo blizu njegovega rodnega kraja in v spalnici popolnoma sam posnel demo skladbe za ploščo Nebraska, ki je s svojim izrazitim minimalizmom, grobo tehnično podlago, “anti-rockersko” estetiko in surovo iskrenostjo postala najbolj pomembno delo v glasbenikovi karieri. Springsteen: Deliver Me From Nowhere bi na najbolj preprost način opisali kot precej konvencionalno hollywoodsko biografijo, ki na več mestih “zvesto” sledi žanrskim klišejem in preverjeni formuli glasbenih dram o ranljivih rockerjih, ki iščejo samega sebe; vse teme, ki jih film obravnava, so sicer kompetentno raziskane, vendar pa na pričakovano površinski način (depresija, s katero se je Springsteen spopadal med snemanjem Nebraske, je recimo omenjena zgolj v zadnjih desetih minutah filma) in s trenutki, ki skušajo izsiliti sentimentalno solzavost (prizori iz Springsteenovega otroštva, ki so prikazani sila klišejsko in nedomiselno). Navkljub temu pa film Springsteen: Deliver Me From Nowhere nikakor ne moremo odpisati kot še eno brezdušno in sterilno hollywoodsko biografijo; spretna režija Scotta Cooperja poskrbi, da film ne obtiči (pre)dolgo v klišejih in zgodbi doda dobrodošlo mero avtentičnosti in iskrenosti, za kar se je potrebno zahvaliti tudi režiserjevem razumevanju glasbenikovega opusa, zgodovinski natančnosti, živahnem tempu in ognjeviti igralski predstavi Jeremyja Allena Whita, ki perfektno zajame ves delavski mačizem kot tudi konfliktno ranljivost vzpenjajočega se rock zvezdnika. Bi Springsteen: Deliver Me From Nowhere lahko bil boljši film? Absolutno, vendar pa bi lahko bil tudi mnogo slabši.