Hamnet deluje kot filmski projekt, ki predvidljivo obkljuka vse elemente, ki so zaželjeni za oskarjevsko publiko; po resnični zgodbi navdihnjena in močno pretresljiva družinska drama se osredotoča na prikaz burnega zakonskega življenja priznanega angleškega dramatika Williama Shakespeara in njegove žene Agnes Hathaway, ki ga zaznamuje smrt komaj 11 – letnega sina Hamneta in “rojstvo” ikonične tragedije Hamlet, ki jo je Shakespeare spisal v procesu žalovanja. Velja opozoriti, da fokus drame Hamnet ni na zgodovinski avtentičnosti; s tega vidika je film minimalističen (tako scenografija kot kostumografija sta dokaj skromni), kar se izkaže za pametno potezo. Režiserka Chloe Zhao, ki se je v preteklosti že izkazala kot mojstrica serviranja intimnih psiholoških dram (The Rider, Nomadland), namesto suhoparne oskarjevske biografije ustvari brezčasen portret zakoncev, ki sta se preko hude tragedije prisiljena soočiti tudi sama s seboj; to ji uspe s pomočjo izpiljene vizualne podobe, meditativnega poetičnega pripovednega toka, značilnega za filme Terrenca Mallicka ter odličnih igralskih predstav Jessie Buckley in Paula Mescala. Vseeno pa filma ne moremo uvrstiti med režiserkine presežke, saj se prepogosto dobrika oskarjevski publiki, ki je še vedno močno navdušena nad resničnimi zgodbami, ki so povrhu tega zaznamovane s hudo osebno tragedijo. Nikakor ni moč trditi, da Hamnet ni iskren film, ki bi se občutljive tematike izgube in prebolevanja loteval eksplotacijsko ali malomarno, vendar pa se na trenutke nikakor noče odpovedati manipulativni solzavosti in vsebinski površinskosti, nekatere gledalce pa bo zmotil tudi stereotipen portret Shakespearja kot nerazumljenega genija, ki mu je zaradi Hamleta oproščeno, da je zanemarjal svojo družino. Hamnet je na trenutke briljanten in prepričljivo čustven, pogosto pa enodimezionalen in preveč sentimentalen film režiserke, od katere smo pričakovali mnogo več.