Prvih trideset minut filma Marty Supreme režiserja in scenarista Josha Safdieja gledalcu daje vtis, da bo priča športni drami o profesionalnem igralcu namiznega tenisa, ki navkljub talentu in požrtvovalnosti nikakor ne uspe dobiti svojih petnajst minut slave. Micky Mauser (Timothée Chalamet) se preživlja kot prodajalec v trgovini s čevlji, ima afero s poročeno Rachel (Odessa A’zion) in hkrati išče denar, s katerim bi si lahko financiral potovanje v London, kjer poteka turnir v namiznem tenisu. Ko mu vendarle uspe tja priti, najprej izgubi tekmo z japonskim prvakom in se oportunistično zaplete v razmerje z odsluženo, vendar premožno igralko (Gwyneth Paltrow), ob prihodu domov pa se film spremeni v tipično Safdiejevsko teatralno tragikomedijo, ki smo ji bili že priča v prejšnjih celovečercih kot sta Good Time in Uncut Gems. Safdie tako znova uspešno posvoji nevrotični duh zgodnjih filmov Woodyja Allena, temu pa še doda hektično montažo, odrezave dialoge, poseben črni humor in obilico čustvenih momentov, kombinacija vseh omenjenih sestavin pa povečini zadane v polno tudi zahvaljujoč izvrstnemu igralskemu ansamblu. V slednjem pričakovano zasije energični Chalamet v eni od svoji najboljših vlog v karieri, s katerim uspe sicer sprva zelo zoprnemu in odvratnemu liku dodati ogromno globine in kompleksnosti, posebno omembno pa si zasluži A’zionova, ki navkljub omejeni prezenci zasije v vsakem prizoru in nekajkrat celo ukrade pozornost od Chalameta. Nasploh imamo opravka z zelo gledljivim, zabavnim in dinamičnim filmom, ki pa ga od presežka ločijo pretirana dolžina (film bi lahko bil vsaj dvajset minut krajši), rahlo zanemarjen športni del zgodbe ter lenobno predvidljiv zaključek, ki ne bi mogel biti bolj za lase privlečen in po hollywoodsko sentimentalen. Marty Supreme tako ne dosega vrhunskosti prejšnjih režiserjevih podvigov, a je še vedno več kot zadovoljiva zabava za zahtevnejše gledalce.