Viharni vrh, ljubezenski roman angleške pisateljice Emily Brönte, velja za eno od najbolj priljubljenih in cenjenih del klasične literature, ki je bilo deležno mnogih filmskih adaptacij. Najnovejšo je v roke prevzela Emerald Fennell, ki je s filmoma Promising Young Woman in Saltburn dokazala, da ji kontroverznost in rušenje tabujev nista tuji, zato smo gledalci tudi tokrat pričakovali nekaj drugačnega, kar je režiserki vsekakor znova uspelo. Film prikazuje tragično in toksično ljubezensko razmerje med Catherine Earnshaw, ki odrašča na barju v Yorkshiru skupaj s svojimi služkinjami in zapitim očetom, ki nekega dne v hišo pripelje ositorelega Heatcliffa in ga posvoji. Tekom let se med dvojico rodi ljubezen, ki pa je zaradi njunega psihičnega mazohizma in maščevalnosti vedno znova obsojena na tragičen propad. Razlike med knjigo in filmom so očitne; roman je klasična ljubezenska zgodba z elementi gotike, medtem ko Fennellova strastno ljubezen zamenja za fetišistični seks. Ta pristop bo najbolj ujezil tiste, ki pričakujete zvesto obuditev romana, saj se Wuthering Heights v celoti odpove temačni atmosferi in subtilnosti knjige ter namesto tega sledi duhu trenutno zelo popularnih kostumskih erotičnih dram kot je npr. nadaljevanka Bridgeton. Če je to dobra ali slaba novica, bo gledalec presodil sam, vendar pa tudi zunaj tega pričujoči film postreže z nemalo presežki; ponaša se z osupljivo lepo kostumografijo in scenografijo, odlično glasbo, izpiljeno vizualno podobo, med igralci pa najbolj zasije Margot Robbie, ki je kot Catherine naravnost izvrstna. Žal je njena kemija z Jacobom Elordijem precej mlačna, še posebej zato, ker se Elordi kot Heatcliff ne znajde najbolje, vse skupaj pa posledično vpliva na samo zgodbo, ki je žal najšibkejši del filma. Wuthering Heights ima težave s šibko zgodbo in nekaterimi vprašljivimi stilističnimi odločitvami, vendar pa hkrati postreže z dovolj všečnosti, da ogled ni popolna izguba časa.