Majhno vasico v okrožju Bridgend, Južni Wales je med letoma 2007 in 2014 pretresala “epidemija” nepojasnjenih samomorov mladih ljudi, starih do 15 do 30 let. Zabeleženih je bilo skoraj sto tragičnih smrti, katerih še danes spremljajo skrivnostne okoliščine, saj nihče od preminulih za seboj ni pustil poslovilnega pisma ali karkšnekoli sledi, ki bi pojasnile vzrok za porast samomorov. Srhljiva drama Brigend delno temelji na omenjeni tragediji, četudi je njegova zgodba popolnoma izmišljena in sledi mladi Sari (Hannah Murray), ki se z očetom policistom preseli v Bridgend ravno v trenutku, ko se vasica pripravlja na pogreb še enega najstnika, ki je v bližnjem gozdu storil samomor. Sprva introvertirana Sara kmalu naveže stik s skupino vrstnikov, za katere pa se izkaže, da so člani samomorilskega kulta, ki si preko spletne klepetalnice dogovarjajo glede tega, kdo si bo naslednji vzel življenje. Bridgend je film, kateremu bi lahko objektivno očitali predvsem to, da se je resnične tragedije lotil mnogo prezgodaj (v odjavni špici je zapisano, da se samomori v Bridgendu še nadaljujejo) in zato ni presenetljivo, da je bil film deležen precej negativnih in burnih čustvenih odzivov s strani lokalne skupnosti. Navkljub temu pa je Bridgend daleč od slabega ali neokusnega filma; odlikuje ga prepričljiva temačna in depresivna atmosfera ter subtilno obravnavanje občutljive problematike samomora, pristne igralske predstave (velja omeniti predvsem rosno mladega Josha O’Connorja) in izpiljena vizualna podoba, ki v žalostno zgodbo vnaša poetičnost narave, ki pritiče filmom Terrenca Mallicka. Nekatere gledalce bi znalo zmotiti, da film (pre)več časa nameni rahlo klišejski ljubezenski zgodbi med Saro in O’Connorjevim likom, medtem ko družbeni komentar o samomoru ostaja (namerno?) zamegljen. Bridgend je rahlo nedodalen in problematičen film, ki pa vseeno ponudi dovolj močnim čustvenih trenutkov, da služi kot korektno svarilo o tragičnih posledicah najstniške tesnobe.