Brides, pretresljivi režijski prvenec Nadie Fall, delno temelji na resnični zgodb britanskih najstnic Amire Abese, Shamime Begum in Kadize Sultana, ki so februarja 2015 zapustile državo in odpotovale na bližnji vzhod, da bi se pridružile militaristični džihadistični skupini ISIS. Film sledi Doe in Muni (odlični Ebada Hassan in Safiyya Ingar), ki odraščata v disfunkcionalnih družinah, hkrati pa na lastni koži občutita porast islamofobije v Veliki Britaniji, zato se odločita skočiti na letalo za Istanbul, kjer naju bi pričakal član ISIS in odpeljal čez mejo v Sirijo. Kar se začne kot navihan in z optimizmom napolnjen izlet, se kmalu spremeni v težko emocionalno preizkušnjo, kjer se morata dekleti soočiti z dejansko močjo njunega navidez trdnega prijateljstva in posledicami sklenjene odločitve. Brides je film, ki skuša loviti ravnotežje med čustveno dramo o prijateljstvu, ljubezni in svobodi ter družbenokritično tragedijo, ki problematizira vse bolj agresivno islamofobijo v zahodnem svet ter položaj žensk na bližnjem vzhodu, kjer goreča zavezanost islamski veri in sledenje strogim pravilom potuhnjeno (in predvsem ironično) jemljeta njihovo enakopravnost in svobodo. Zdi se, da se film ponaša s preveč ambicioznim pristopom, vendar pa se Hallova z izzivom sooči zelo subtilno, odgovorno in predvsem samozavestno; zgodba bi lahko v vsakem trenutku zatavala v naivno sentimentalnost ali solzavost, toda zavoljo prepričljivih igralskih predstav, boleče življenjskih dialogov, domiselne uporabe črnega humorja in osredotočenosti na ganljiv prikaz prijateljstva, ki se znajde pred težko preizkušnjo, se film uspešno izogne vsem predvidljivim pastem. Za piko na i poskrbi tudi naravnost srhljiv zaključek, ki briljantno in suvereno izriše pretresljiv kontrast med naivnim idealizmom ter okrutno resničnostjo. Brides je film, ki ostane z gledalcem še dolgo po odjavni špici.