Zapuščina podžanra grozljivk, ki spadajo v območje t.i. eksplotacijskega gravža bo vedno podvržena burnim debatam na račun njihove relavantnosti; nekateri v dotičnih filmih vidijo zgolj ceneno in neokusno zabavo, ki bi jo filmska zgodovina morala čimprej pozabiti, spet drugi pa v brezkompromisnem in pogosto samoreferenčnem slogu še vedno najdejo nek občutek nekontrolirane anarhije, ki se roga cenzuri in politični korektnosti. Dolly je takšne vrste film; nesramežljiv poklon eksplotacijskim grozljivkam iz 70. let, ki se ne obremenjuje z zapleteno zgodbo, kompleksnimi liki in okusnim serviranjem groze. Že sama zgodba deluje kot nekaj, kar je moč spisati na kos papirja med odmorom za malico; Macy (Fabianne Therese) in Chase (Sean William Scott) sta par, ki se odpravita na izlet v gozdove, kjer naletita na kraj s celim kupom razstavljenih lutk, kmalu zatem pa ju napade skrivnostna zamaskirana figura, ki povrhu tega ugrabi Macy, jo odpelje v svojo hišo sredi gozda in skuša “vzgojiti” kot svojega otroka. Dolly je film, ki ne pozna zavor; sicer nikoli ne poseže v vode ekstremnih klavnic kot je Srpski film in August Underground, vendar pa z gromozansko količino brutalnega nasilja, ogabnosti in umazanije ustvari nekaj, ob čemer franšiza Saw izgleda kot serija pravljic za lahko noč. Režiser in scenarist Rod Blackhurst ustvari sila prepričljivo imitacijo klasičnega eksplotacijskega šokerja, ki vključuje impresivne praktične učinke, presenetljivo realistične prizore gravža, zelo umazano in perverzno atmosfero, ob kateri si gledalec zaželi kopeli ter prepričljive igralske predstave, kjer zasije predvsem Theresova kot (upajmo) bodoča kraljica krika. Blackhurstov film na vsebinski ravni resda ne odkriva tople vode in ima nekaj težav z razvlečenostjo in preseganjem meja dobrega okusa, toda ravno ta nesramežljiva cenenot je del šarma, ki ga film ponuja. Dolly je preprosto ogabna zabava in nič več kot to.