Produkcija sedmega dela v uspešni seriji metaslasherjev Scream je bila vse prej kot enostavna; glavni igralki Melissa Barrera in Jenna Ortega, ki sta najbolj zaslužni, da je franšiza obdržala popularnost tudi pri novih generacijah gledalcev, sta izviseli (prva zaradi svoje glasne podpore Palestini, druga menda zaradi prenatrpanega urnika), njima pa je sledil še odhod režiserja Christopherja Landona. Na tej točki se zdi, da je studio, ki se ni želel odpovedati molzenju dobičkonosne filmske serije, zgrabila panika, kar je bil verjetno glavni razlog, da je bila režija Scream 7 prepuščena v roke “očetu” franšize Kevinu Williamsonu. Da pa bi obup studia bil še bolj očiten, je sedmi del natrpan s povratniki kot so Neve Campbell, Courtney Cox in celo Matthew Lillard, zgodba pa je (pre)nasičena z nostalgičnimi bonbončki, ki skušajo gledalca spomniti na obstoj prvega filma. Fokus sedmega dela jena nadaljevanju zgodbe Sidney Prescott (še vedno očarljiva Campbellova), ki se z možem in najstniško hčerko preseli v novo mesto, kjer pa znova postane tarča novega / starega zamaskiranega morilca. Scream 7 je brez kančka dvoma daleč najslabši del v franšizi, ki ne uspe skriti znakov popolnega kreativnega bankrota, recikliranja klišejev in patetičnih naslanjanj na (bistveno boljši) izvirnik. Metakomentarji, po katerih je franšiza poznana, so tokrat skoraj neobstoječi oz. uporabljeni na zelo plitek način, velika večina igralskega ansambla daje vtis, da nima pojma, kaj v filmu sploh počne (še posebej Coxova, ki se pojavi za slabih pet minut, ne da bi njen lik na kakršenkoli način vpliva na potek zgodbe), prizori klanja so neimpresivni in ponavljajoči, končni razplet pa je tako idiotsko nevznemirljiv, da bo dolgočasil še najbolj zagrete oboževalce franšize. Scream 7 je filmski ekvivalent bolnika na smrtni postelji, ki bi se rad rešil muk, vendar pa nihče okoli njega nima poguma, da bi mu pomagal dostojanstveno umreti.