Če kje obstajajo presenečenja v filmski obliki, je to nedvomno Dragonfly britanskega režiserja Paula Andrewa Williamsa, ki ima za seboj že bogato kariero presežkov kot sta socialna drama London to Brighton in kriminalna grozljivka Bull. Scenarij za pričujoči film je Williams spisal med pandemijo covid-19, kar se tudi pozna na končnem izdelku, ki se skoraj v celoti odvije na eni sami lokaciji, osrednji motiv filma pa je povrhu tega še zadnja leta zelo aktualna analiza stanja osamljenosti in nerazumevanja v modernem svetu. Film predstavi Elsie (Brenda Blethyn) je starka, ki sicer živi sama v majhni predmestni hiši in po spletu okoliščin splete prijateljski odnos s svojo prav tako osamljeno in ekscentrično sosedo Colleen (Andrea Riseborough). Eden od razlogov, zakaj film Dragonfly preseneča, je ta, da njegova zgodba gledalca ves čas elegantno vleče za nos in ozadje dogajanja razkrije šele v sklepnem šokantnem dejanju. Williams odnos med osrednjima likoma razvija z veliko mero enigmatičnosti, kjer med drugim npr. ni povsem jasno, če Colleen skrbi za Elsie zaradi gole empatije do starejših ali pa se za vsem skriva kakšen globji in bolj zastrašujoč motiv. To ugibanje je briljantno speljano skozi celoten film, ki nikoli ne popusti na tempu in suspenzu, zgodba pa enako močno deluje tudi ko zaide v vode psihološkega trilerja ali celo grozljivke. Ker gre za film s fokusom na karakterni študiji osrednjih likov, je velik del uspeha moč pripisati tudi odličnim igralskim predstavam Blethynove, ki briljantno upodobi lik ranljive in naivne starke, še boljša pa je Riseboroughova, ki postreže z močno prezenco in znova dokaže, da je ena najboljših filmskih igralk na svetu, ki bi si zaslužila več pozornosti. Dragonfly bo zaradi pogoste (in ekstremne) menjave vzdušij za nekatere premočan zalogaj, toda Williamsu je uspelo posneti inteligenten, čustven in napet film, ki strese do kosti.