Britanska animacija je v 70. in 80. letih doživljala kreativni preporod, še posebejo po zaslugi drznih in nekonvencionalnih filmarjev, ki so prebili okvirje brezskrbnega razvedrila za mlajše gledalce in dostavili izkušnjo, ki je ciljno občinstvo enako močno navdušila kot tudi (če ne celo še bolj) travmatizirala. Watership Down, adaptacija istoimenskega romana Richarda Adamsa, nedvomno spada med tovrstne animirane klasike; zgodba sledi skupini divjih zajcev, ki zapustijo svoje podzemno domovanje, katerega bodo ljudje v kratkem zravnali z zemljo in krenejo na dolgo in nevarno potovanje skozi angleško podeželje, da bi našli varno zatočišče na idiličnem griču, ki pa je v lasti Efrafa, tiranskega vodje legla, ki vlada z nasiljem in ustrahovanjem. Ena od odlik pričujočega filma je njegova čudovita vizualna podoba, katero v današnjem času digitalne izmaličenosti pošteno pogrešamo; presunljivo izrisane akvarelne podobe angleškega ruralnega okolja se brezhibno zlivajo z ročno izdelano animacijo, ki navkljub elementom pravljičnosti in fantazije (film domiselno predstavi obstoj zajcev skozi oko mitološkosti) ohranja presenetljivo visoko mero (nasilnega) realizma. Debata o tem, če je film primeren za otroke, je vsekakor na mestu, saj Watership Down ne skopari s prikazom krutosti narave in se dotika za mlajše občinstvo kompleksnih tem kritike totalitarnih režimov, soočanja s smrtjo, prebolevanja izgube in predvsem uničujočega odnosa med človekom in živaljo.Kar se zdi kot zelo tvegan filmski eksperiment, se posrečeno zlije v vizualno čudovito, pretresljivo in ganljivo basen, podkrepljeno z izvrstnim razvojem likov, nepredvidljivo in šokantno zgodbo, nepozabno glasbo (Bright Eyes Arta Garfunkla je še danes zimzelena klasika) ter odličnimi glasovnimi predstavami veteranov britanskega filma kot sta John Hurt in Richard Briers. Morebiti drži, da je animiranka Watership Down travmatizirala cele generacije mladih gledalcev, vendar pa jim je obenem dostavila prav posebno izkušnjo, ki je zlepa ne bodo pozabili.