Mickey Keating ima že dolgoletne izkušnje na področju neodvisnih grozljivk, ki temeljijo na izrazitem minimalizmu, skromni zgodbi, ki mnogo več skriva kot pove ter nekonvencionalnih žanrskih prijemih (Darling, Carnage Park, Ritual), zaradi katerih njegovi filmi vedno močno razdvajajo občinstvo. Psihološka srhljivka Invader s tega vidika najverjetneje ne bo odgnala Keatingovih oboževalcev, hkrati pa jih tudi ne bo pridobila; film, ki traja zgolj dobro uro, sledi mlademu dekletu Ani, ki prispe v Chicago, da bi obiskala svojo sestrično, vendar pa je namesto tople dobrodošlice deležna grozljivega spoznanja, da je sestrična izginila, v njeni hiši pa stanuje tuja oseba. Invader sledi estetiki filmov s tehniko “tresoče kamere”, ki jo je populariziral predvsem Paul Greengrass v svojih modernih klasikah kot sta Bloody Sunday in United 93; ta pristop bo seveda nekatere gledalce navdušil, saj bodo zaradi tega lažje vpeti v samo dogajanje, pri drugih pa bo najverjetneje povzročal vrtoglavico in slabost. Navkljub temu je Invader uspešen poskus grozljivke, ki ne utruja s pretiranim razlaganjem vsebine in skuša pripeljati svojo (predvidljivo) zgodbo na karseda vzdušen način; to ji uspe ob pomoči avtentičnih igralskih predstav, prepričljive temačne atmosfere in grobega sloga, ki je morebiti res na trenutke moteč, hkrati pa osvežujoče distanciran od hollywoodskega kiča, ob katerem bi Invader izpadel kot še en povprečen “gospodinjski” triler. Končni rezultat je preprosta, nepretenciozna in direktna srhljivka, ki služi kot kratkočasno razvedrilo.