Žiga Virc je že s svojim kultnim kratkim filmom Trst je naš! izkazal zanimanje za slovenski sindrom ujetosti v zgodovinske travme in kako Slovenci kot narod vztrajamo pri ideološki razklanosti zgolj zato, ker bežimo pred trpko sedanjostjo in negotovo prihodnostjo. S tega vidika bi Virčev celovečerec Poslednji heroj označili za duhovno nadgradnjo omenjenega kratkega filma, saj imamo znova opravka z zgodbo o posameznikih, ki se preko uprizarjanja partizanskih bitk oklepajo preteklih zmag; France (Primož Pirnat) zgrožen ugotovi, da želi nemška veriga postaviti nov nakupovalni center na kraju, kjer stoji spomenik partizanskega heroja, sicer njegovega pokojnega očeta. S skupino zagretih somišljenikov skuša nemškim kupcem postaviti ideološko “zasedo” v obliki uprizoritve partizanske bitke, sočasno pa skuša njegova hčerka Vida (Eva Jesenovec) s partnerjem neuspešno spočeti otroka. Poslednji heroj je film, ki najbolj zasije v trenutkih, ko vleče generacijske vzporednice med Francetovo bitko za ohranitev očetovega spomenika ter Vidinimi poskusi nosečnosti; Virc na prebrisan in duhovit način razgali razkol med generacijami, ki so bodisi preokupirane s preteklostjo bodisi stopajo v prihodnost z zavezanimi očmi, na koncu pa oboji potegnejo kratko in pristanejo v nesmiselnih psiholoških vojnah. Film ta nedvomno travmatični razkol razvije s pomočjo odlične igralske zasedbe in plemenitega sporočila, ki se oddaljuje od politizacije druge svetovne vojne in njenih travm. Zato je škoda, da je v film vrinjen še nevmesen zaplet z gradnjo nakupovalnega centra, ki ne izpade zgolj predvidljivo, ampak ustvari cel kup generičnih šal o tem, kako se Nemči kot “okupatorji” vračajo v Slovenijo, da bi jo naredili spet “nemško”. Očitno se je šibkosti omenjenega zapleta zavedal tudi Virc, saj ta v zadnji tretjini izgine iz zgodbe in je na hitro razrešen tik pred odjavno špico. Navkljub temu je Poslednji heroj preveč simpatična in razigrana satirična komedija, da bi gledalca pustila ravnodušnega.