Birdy je eden od tistih filmov, ki skoraj ni bil posnet; režiser Alan Parker, ki je sicer znan po svojem raznolikih žanrskih izletih, se projekta sprva ni želel dotakniti, saj se mu je literarna predloga Williama Whartona zdela neprimerna za filmsko adaptacijo. Na srečo je Parker vztrajal, se obkrožil s pravo ekipo in posnel enega najbolj čustvenih filmov 80. let, ki uspe združiti intimno zgodbo o neuničljivem prijateljstvu in kritično parabolo o mačehovskem ravnanju države do vojnih veteranov. In medtem ko se je Whartonov roman dotikal obdobja druge svetovne vojne, je Parker dogajanje prestavil v obdobje vojnega konflitka v Vietnamu; Al Columbato (Nicolas Cage) in ekscentrični Birdy (Matthew Modine) sta najboljša prijatelja, četudi sta si osebnostno popolnoma raznolika; prvi je priljubljen športnik in uspešen osvajalec ženskih src, drugi pa goji ekstremno obsedenost s pticami. Oba sta vpoklicana na bojišče v Vietnamu, iz katerega se vrneta tako s fizičnimi kot psihičnimi brazgotinami; Al ima več kot polovico svojega obraza v povojih in boleha za nočnimi morami, medtem ko Birdyja ob prihodu domov zaradi popolnega psihičnega zloma zaprejo v psihiatrično bolnišnico. Birdy se ponaša z nelinearnim pripovednim tokom, ki preskakuje iz preteklosti v sedanjost, vendar Parkerjeva spretna režija in močan scenarij poskrbita, da struktura filma za gledalca ni niti najmanj moteča. Navkljub tragični pripovedi je film poln toplega humorja in nostalgične glasbe, za še boljši vtis pa poskrbita fenomenalna Cage in Modine, ki uspeta kompleksno prijateljstvo med Alom in Birdyjem prikazati na avtentičen način. Nekateri gledalci bodo mogoče menili, da je vsebinsko naslanjanje na simbolizem ptic kot prinašalk osebne svobode osrednjih likov na trenutke preveč očitno, vendar pa je Birdy še vedno čudovita osebna zgodba o prijateljstvu, hrepenenju in trpljenju.