Gridlock’d vsaj na prvi pogled deluje kot še ena drama o premagovanju odvisnosti od drog; film spremlja narkomane Spoona (Tupac Shakur v eni od svojih zadnjih vlog), Stretcha (Tim Roth) in Cookie, ki živijo v skupaj v razpadajočem stanovanju v Detroitu in skušajo uspeti v glasbenih vodah. Ko Cookie prvič poskusi heroin in se predozira, jo Spoon in Strech odpeljeta v bolnišnico, kjer ostane v kritičnem stanju, med čakanjem na njeno malo verjetno okrevanje pa se dvojica odloči oditi na zdravljenje odvisnosti od mamil, pri tem pa si na glavo nakoplje tako policijo kot tudi lokalnega gangsterja, kateremu sta dolžna denar. Gridlock’d je režijski prvenec igralca Vondija Curtisa-Halla, ki ob pomoči hitrega tempa in surovega uličnega realizma perfektno ujame kaotičen in nepredvidljiv vsakdanjih odvisnikov, vendar pa je njegov fokus v subtilni kot tudi neposredni kritiki ameriškega zdravstvenega sistema, ki pomoči potrebne pošilja skozi neusmiljen stroj birokracije in kafkovskega vrtenja v krogu. Takšen pristop bi film lahko takoj pahnil v vode nadležne moralke, vendar Curtis-Hall vztraja pri skoraj brezhibnem ohranjanju ravnotežja med ulično dramo in komedijo, za kar se je potrebno zahvaliti tudi perfektnemu igralskemu ansamblu. Tako Roth kot Shakur sta fenomenalna v svojih vlogah (ob tem pomislimo, kako uspešna bi bila Shakurjeva kariera, če ne bi bil štiri meseci po premieri filma ustreljen) in navkljub ohlapni karakterizaciji uspeta gledalcu približati osrednja lika in njun nemočen boj z birokracijo. Drugače povedano; Gridlock’d je film, ki skoraj vedno najde ustrezen trenutek, da je huronsko smešen kot tudi tragičen, pa četudi bo nekatere gledalce zmotil preveč odprt konec in občasne težave z ohranjanjem konstistentnega tempa. Ena od krivično spregledanih filmskih klasik 90. let.