Avstralski šoker Saccharine ne bi mogle ugledati luči sveta ob bolj primernem času; živimo namreč v dobi obsedene želje po hitrem hujšanju in dietah, ki nam omogočajo ekspresno izgubo kilogramov, ne da bi bili ob tem prikrajšani za svoj uživaški način bašenja s hrano. Režiserka in scenaristka Natalie Erika James se dotične problematike poskuša lovetati s satirično ostrino in eksplicitno gnusnostjo moderne klasike The Substance, pa četudi je pri tem pričakovano včasih bolj, drugič pa manj uspešna. Film spremlja študentko medicine Hano (Midori Francis), ki se neuspešno spopada z odvečnimi kilogami, vse dokler ne sreča nekdanje sošolke, ki je uspela močno shujšati s pomočjo skrivnostne tablete. Hano kakopak premami radovednost in tableto preizkusi, kar ji sprva prinese željene rezultate, vendar kmalu zgrožena ugotovi, da tableta vsebuje zdrobljen prah iz kosti mrtvih ljudi. Saccharine se ponaša z absurdnim zapletom, česar se Jamesova na srečo zaveda in strašljivo pripoved začini s črnim samoironičnim humorjem, temu pa doda še nekatere obvezne elemente vsake dobre grozljivke kot so potrpežljiv tempo, zanašanje na estetiko telesne groze in predvsem vzdušno atmosfero, ki venomer visi nekje med zastrašujočim in grotesknim. Med presežke velja omeniti še odlične igralske predstave, še posebej Francisove ter subtilno raziskovanje občutljive družbene problematike, ki bo žal ostala večno aktualna. Škoda le, da filmu primanjkuje bolj jasna identitete, saj Jamesova na več mestih zelo očitno kopira film The Substance, kar je že vnaprej izgubljena bitka, nekatere gledalce pa bo zmotila tudi občasna razvlečenost in v zadnji tretjini že preveč absurdna zgodba. Navkljub tem napakam pa je Saccharine povsem spodobna telesna grozljivka za novo generacijo, ki skuša goljufati biologiji s šarlatanskimi dietami.