Žanr zombijevskih filmov je bil do prihoda milenija že nekoliko v zatonu, zato je potreboval nekaj, kar bi ga znova naredilo relavantnega za nove generacije gledalcev. Scenarist in pisatelj (kasneje pa tudi cenjen filmar) Alex Garland je kot veliki ljubitelj filmov o živih mrtvecih spisal idejo za ambiciozni projekt 28 Days Later in združil moči z britanskim režiserjem Dannyjem Boylom, končni rezultat pa je grozljivka, ki uspešno gradi most med tradicijo filmskih klasik Georga A. Romera in moderno interpretacijo zombijev, ki so tokrat postali žrtve smrtonosnega virusa, imenovanega bes, ki človeka v nekaj sekundah spremeni v krvoločnega stvora. Ob izbruhu virusa na britanskem otočju zavladata panika in množično uničenje, slab mesec dni kasneje pa se v bolnišnici iz kome prebudi Jim (Cillian Murphy) in zgrožen ugotovi, da so ulice Londona (vsaj na prvi pogled) popolnoma zapuščene. Kmalu zatem naleti na dvojico preživelih, ki mu zaupata, da so državo preplavili stvori, okuženi z besom, njihovo edino upanje pa je radijski signal iz odmaknjene vojaške baze, ki trdi, da hrani zdravilo zoper virus. 28 Days Later je film, k se sicer delno oklepa formule klasičnega trilerja o preživetju sredi “zombi apokalipse”, vendar pa mu Garlandov domiselni scenarij doda nianso srhljive refleksije o nasilni naravi človeka in kako preživetje v ljudeh zbudi najbolj podivjane in surove nagone, bolj kot “zombiji” pa je pozornot namenjena topli humanistični drami med osrednjimi liki. Izkušeni Boyle pa kot režiser film podkrepi z “gverilskim” izgledom , kjer je dogajanje predstavljeno skoraj kot dokumentarec, velja pa še omeniti fenomenalno temačno atmosfero, skrbno dodelane prizore groze, nepozabno glasbo ter seveda izvrstne igralske predstave, še posebej Murphyja in veterana Brendana Gleesona. Ob vseh naštetih prednostih lahko gledalec brez težav pozabi na nekatere vsebinske nelogičnosti in občasno prepočasen tempo, 28 Days Later pa je tudi uspešno prestal test časa in upravičeno postal sodobna “zombijevska” klasika.