The Boys, televizijska adaptacija serije istoimenskih stripov avtorjev Gartha Ennisa in Daricka Robertsona, ne bi mogla ugledali luč sveta ob bolj primernem trenutku; mračna, politično nekorektna in nasilna superherojska satira je predstavljala osvežitev znotraj žanra, ki je navkljub orjaški popularnosti leta 2019 kazal znake kreativne utrujenosti, vsebinske recikliranosti in predvsem vse bolj osladnega prikaza superherojev kot moralno neoporečnih polbogov, ki vedno opravljajo delo v imenu dobrega. The Boys vse to obrne na glavo in se igra z možnostjo tega, kaj bi se zgodilo, če bi superheroji začeli zlorabljati svoje moči in jih uporabili za vzpostavitev tiranskega avtoritativnega režima. Serija spremlja skupino človeških odpadnikov na čelu s ciničnim Billyjem Butcherjem (Karl Urban), ki skuša zrušiti multikorporacijo Vaught, ki skrbi za medijsko promocijo superherojske skupine Sedem pod vodstvom populističnega, manipulativnega in sadističnega Homelanderja (Antony Starr). Serija v petih sezonah odrezavo in prebrisano smeši ne zgolj superherojske klišeje, ampak tudi našo obsedenost s superheroji, obenem pa (še posebej v zadnjih dveh sezonah) vleče vzporednice z napetim družbenim ozračjem sodobne “trumpovske” Amerike. Glavne odlike serije so fenomenalen igralski ansambel (Starrova srhljiva interpretacija Homelanderja uvršča lik med ene od najboljših zlikovcev v zgodovini televizije), vedno živahno dogajanje, dober smisel za humor in mnogo nepredvidljivih zapletov, ki znajo biti enako šokantni kot tudi napolnjeni s pristnim suspenzom. Pri četrti in peti sezoni je sicer moč čutiti rahel upad kvalitete v pisanju, saj so epizode prenasičene s cenenimi gagi, straničnim humorjem, nevmesnimi stranskimi štorijami ter vse bolj plitko satiro, ki pogosto spominja na slabe skeče iz Saturday Night Live. Navkljub nepopolnosti in zdrsom v kvaliteti pa je The Boys serija, ki je preveč zasvoljiva in frajerska, da bi gledalec nad njo obupal tudi v najšibkejših momentih.