Četudi je bila Japonska do konca 90. let že močno znana po svojem prispevku k žanru grozljivk (spomnimo se samo klasik kot sta Onibaba in House), je psihološka nadnaravna srhljivka The Ring tista, ki je za vedno spremenila pravila igre. Njen kritiški in komercialni uspeh je pripomogel k razvoju novodobnih japonskih grozljivk, katerih vpliv je prešel meja domovine in pustil močan pečat tudi na zahodnem občinstvu. S tega vidika je razumljivo, zakaj The Ring navkljub nepopolnosti ohranja status žanrske mojstrovine in učne ure iz ustvarjanja mračne atmosfere, neprijetnega suspenza in subtilne psihološke groze. Zgodbe filme ni treba podrobneje obnavljati; novinarka Reiko raziskuje skrivnostno smrt nečakinje in njenih prijateljev, ki naj bi umrli zaradi skrivnostne videokasete, ki vsakogar, ki si jo ogleda, ubije natanko čez teden dni. Film režiserja Hidea Nakate, posnet po istoimenskem romanu Koji Suzukija, ne zapravlja časa s poglobljeno karakterizacijo likov in nas dokaj hitro vrže v dogajanje, ki je strukturirano kot napeta preiskovalna drama, ki gledalca prestraši s pomočjo izvrstnega morečega vzdušja, neprijetno počasnega tempa in elegantnimi prizori groze, ki jih ni hkrati preveč ali premalo (npr. v prvi uri se v filmu ne zgodi skoraj nič nadnaravnega, kljub temu pa bo gledalec večino časa tičal v neprijetni napetosti), koncept zaklete videokasete, ki postane izpovednica za potlačene frustracije jezne nadnaravne entitete, pa je dovolj globoko razvit, da The Ring nikoli ne postane še ena klišejska zgodba o duhovih. A kot že rečeno, ima film nekaj težav s poglobljenostjo likov, ki niso dovolj razviti, da bi nam zanje bilo mar, nasploh pa se zdi, da so liki v filmu prisotni zgolj zato, da premikajo zgodbo naprej. Kljub tem zdrsom pa je The Ring še vedno ena najboljših grozljivk vseh časov, ki vas bo preganjala še dolgo po ogledu.