Velikanski uspeh filma The Ring iz leta 1998 je povzročil novo evolucijo v žanru grozljivk, kjer je štafeto (vsaj za nekaj časa) prevzela Japonska in postregla s celim kupom uspešnic, ki so prestrašile gledalce po vsem svetu. Ena od najbolj kultnih je nadnaravni triler Ju-on: The Grudge; ta je bil sprva deležen dveh filmov, ki sta romala naravnost na video tržišče, leta 2002 pa je dobil še najbolj slavno različico, ki je bila predvajana v kinematografih. Ena od posebnosti zgodnejših filmov v franšizi je bila njihova nelinearna pripoved z več liki, katerih usode so bile šele v zadnji tretjini združene v (včasih bolj, drugič manj) smiselno celoto. Tudi pričujoči film v režiji Takashija Shimizuja sledi tej formuli; predstavljenih je več likov v različnih časovnih obdobjih, katere povezuje domnevno zakleta hiša, v kateri strašita maščevalna duha bledega dečka in odrasle črnolase ženske, ki sta bila v preteklosti žrtvi družinske tragedije. Ju-on: The Grudge vključuje mnogo elementov, zaradi katerih so japonske grozljivke tako toplo sprejete pri širšem občinstvu; vzdušna srhljiva atmosfera, ki je tokrat zaradi omejenosti na eno samo lokacijo še izredno klavstrofobična, zgodbi primerno potrpežljiv tempo in ponekod mojstrsko izpeljani prizori groze. Podobno kot The Ring uspe tudi pričujoči film združiti nadnaravno grozo, psihološki suspenz in čustveno tragedijo v nepozabno gledalsko izkušnjo, ki pa žal ni brez napak. Nobena od teh ni sicer usodna, pa vendar te preprečijo, da bi lahko Ju-on: The Grudge uvrstili med klasike japonskih strašljivk; zaradi nelinearne pripovedi, ki vključuje ogromno likov bo marsikateri gledalec včasih težko sledil dogajanju, verjetno še največja težava pa je zadnja tretjina, ko se strašljivi prizori začnejo ponavljati in prezenca duhov ni več tako zastrašujoča kot na začetku. Navkljub temu je Ju-on: The Grudge prepričljiva in temačna grozljivka, ki vas bo oropala lahkotnega spanca.