Po fiasku z ZF eposom Dune, ki je skoraj pokopal njegovo kariero, se je David Lynch s svojim naslednjim celovečercem, romantičnim neo-noir trilerjem Blue Velvet, vrnil k tistemu, kar zna najbolje; razbijati namišljeno idilo ameriških predmestij skozi pogosto groteskne podobe, mešane s sladko nostalgijo 50. in 60. let. Nenazadnje to nakaže že z uvodnim prizorom, kjer nas kamera popelje pod dno lično pokošene trave in razkrije gnezdo insektov, ki simbolizirajo gnilobo, nasilje in potlačene čustvene trvame, ki čakajo gledalca v naslednjih dveh urah. V maniri klasičnih filmov noir imamo tudi tokrat opravka z junakom, ki se znajde ob napačnem času na napačnem kraju; Jeffrey (Kyle MachLachlan) odkrije odrezano človeško uho, kar mladeniča vzpodbudi k preiskavi nenavadnega odkritja, pri tem pa naveže stik s skrivnostno pevko Dorothy (Isabella Rossellini) in skupino kriminalcev pod vodstvom sadističnega Franka (Dennis Hopper), ki je ugrabila njenega sina. Blue Velvet je odličen primer Lyncheve surrealne poetičnosti, ki prepleta lepoto in grozo oz. ljubezen in nasilje; čudovita fotografija, ironični pridih nostalgične idiličnosti 50. let, seksi izbor glasbe in domiselno poigravanje z žanrskimi pravili iz pričujočega filma ustvarijo nepozaben užitek za gledalca, ki bo na več mestih v zgodbi ostajal zmeden, vendar to ne bo moteče, saj je Lynch mojster tega, da vedno očara s skrivnostnim in nerazumljivim. Seveda velja omeniti tudi izvrstne igralske predstave, kjer poleg tragične Rosselinijeve zablesti še nikoli prej (in tudi kasneje) tako dober Hopper kot perverzni kriminalec. Blue Velvet ni samo odličen film, ki brezhibno prepleta surrealno in realno, je tudi duhovni temelj kasnejše kultne nadaljevanke Twin Peaks, ki ji je na vsebinski ravni vsaj delno podobna. Lyncheva drzna mojstrovina.