Some Freaks, romantična drama režiserja in scenarista Iana MacAllisterja-McDonalda, ni tipična predstavnica svojega žanra in osvežujoče negira klišejem, ki jih srečujemo v vsebinsko podobnih filmih. Na prvi pogled gre za sladkogrenko zgodbo, ki sledi očarljivem duh nostalgičnih komedij legendarnega Johna Hughesa z veliko poudarka na prikazu težavnega vsakdanjika najstniških izobčencev, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov ne zmorejo slediti “sprejemljivim” družbenim normam. Film spremlja spremlja sramežljivega Matta, ki prihaja iz revne družine in ima samo eno oko ter punkerico Jill, ki ima težave s telesno težo; med dvojico nemudoma priskoči nepričakovana iskrica, ki iz prijateljstva rodi ljubezen, življenje pa jima še dodatno popestri Milo, ekscentrični gej, ki je na svojo drugačnost hkrati ponosen kot se je tudi sramuje. V prvi tretjini se Some Freaks razvija kot prisrčna in topla romantična komedija o odraščanju, ki postreže s prepričljivimi igralskimi predstavami (navduši predvsem Lily Mae Harrington), življenjskimi liki, toplim humorjem in melodično indie glasbo, ki pritiče tovrstnim filmom. Pa vendar se nekje na polovici zgodba nepričakovano obrne v bolj bridko realistično in celo temačno smer, šele tedaj pa postane jasno, na kaj MacAllister-McDonald s filmom dejansko cilja; Some Freaks je mnogo več kot osladna romantična drama o mladih izobčencih in na več mestih postreže z mnogimi izredno krutimi in boleče življenjskimi lekcijami, ki služijo kot trpka refleksija aktualnih problematik kot so izguba identitete, sram pred lastno drugačnostjo in želja po sprejetosti, ki je izražena na pogosto napačne načine. Film ima občasno težave s fokusom in skuša v premalo časa povedati nekoliko preveč, toda resnično osvežujoče je videti neobičajen romantični film, ki se jemlje resno in ne pristaja na sentimentalne zaključke.