Do začetka 70. let so hollywoodski visokoproračunski spektakli začeli izgubljati svoj sijaj in predvsem finančni uspeh, zato so se studiji začeli zanašati na “neodvisne” filmske avtorje, ki so si upali premikati žanrske konvencije, eksperimentirati in subtilno provocirati. Eden od njih je bil tudi britanski filmar John Boorman, katerega najbolj znani film je avanturistični triler o preživetju Deliverance, sicer adaptacija istoimenskega romana Jamesa Dickeyja, ki se proti koncu filma pojavi v epizodni vlogi šerifa. Film (in knjiga) spremlja skupino mestnih srajc, ki se za vikend odpravijo na spust s kanujem po reki Cahulawassee v severnem delu Georgie, ki jo bodo v kratkem spremenili v veliko umetno jezero. Med enako nevarno kot tudi vznemirljivo preizkušnjo se četverica zaplete v spor z nasilnima hribovcema in v paniki enega od njih tudi ubije; v nadaljevanju se situacija še poslabša, saj začne reka kazati svoj pravi neusmiljeni obraz, umor hribovca pa je očitno zbudil pozornost lokalcev, ki se odpravijo na lov za glavnimi junaki. Deliverance je eden od redkih filmov, ki tudi po več desetletjih ni izgubil na ostrini in provokaciji; izpopolnil je motiv večnega konfliktna med urbanim redom in ruralno anarhijo, obenem pa Boorman z eleganco analizira mačizem ter preživetveni nagon v divji naravi, zaradi katerega je vsak človek sposoben marsičesa, med drugim tudi umora. Odlika Boormanovega filma je predvsem ta, da venomer ohranja zadovoljiv nivo realizma in tudi v najbolj brutalnih trenutkih (ikonični in še z današnjega vidika za ogled zelo neprijetni prizor posilstva v gozdu) ohrani dovolj subtilnosti in sofisticiranosti, v veliko pomoč pa sta mu tudi čudovita fotografija, potrpežljiv tempo, nepozabna glasba (še posebej t.i. inštrumentalni spopad med akustično kitaro in banjom na začetku filma) in nekaj kot struna napetih prizorov čistega psihološkega suspenza. Film seveda poganjajo tudi čarobne igralske predstave, kjer zasijeta predvsem “mačo” Burt Reynolds v svoji enako najbolj frajerski kot tudi čustveni predstavi, vendar pa je glavni zvezdnik filma Jon Voight, ki bi za svoj neizčrpen trud vsekakor prislužil igralskega oskarja. Kot že rečeno; nekateri filmi postopoma postanejo produkt svojega časa, kar pa Deliverance vsekakor ni. Gre za film, ki strese še danes in najverjetneje bo tako ostalo tudi za vedno.
