Nekdanje psihiatrične bolnišnice, v katerih so se nekoč odvijali različni eksperimenti, so ene od najbolj obrabljenih lokacij v žanru grozljivk, še posebej v kategoriji filmov s t.i. najdenimi posnetki. Zato mora biti film, ki se odvija na tej lokaciji, toliko bolj domiseln in nepredvidljiv, da pri gledalcu odpravi občutek zoprnega deja vuja, kar pa grozljivka Infirmary nedvomno ni. Film, kjer dogajanje spremljamo preko varnostnih in prenosnih kamer, ki omogočajo pogled iz prve osebe, je postavljen na hodnike zapuščene bolnišnice, kjer je varnostnik, zaradi poškodbe častno odpuščen vojni veteran, priča nenavadnim dogodkom, preko katerih se začne postopoma razkrivati srhljiva preteklost kraja. Takšen zaplet smo videli že neštetokrat in Infirmary navkljub nekaterim dobrim idejam ne ponudi ničesar izvirnega ali razburljivega, zgolj lenobno recikliranje žanrskih klišejev brez občutka za tempo, suspenz in dostavljanje prepričljive groze. Največji problem filma je tisto, kar pesti večino izdelkov znotraj podžanra najdenih posnetkov; po polžje počasno dogajanje, ki na koncu ne pripelje nikamor. Film si vzame več kot polovico svojega časa za prizore monotonega tavanja po hodnikih, pogovore med osrednjimi tremi liki, ki niso posebej zanimivi ter občasno kakšen kratkotrajen trenutek napetosti. Šele v drugi polovici se nekaj začne dogajati, vendar tudi ti poskusi strašenja gledalca so precej ubožni, neprepričljivi in dajejo občutek, kot da je režiser Nicholas Pineda imel na papirju dobre ideje, ki pa jih nikakor ni uspel razviti v nekaj, kar bi bilo privlačno za filmsko kamero. Infirmary ima sicer na svoji strani spodobne igralce, nekaj posrečenih trenutkov napetosti in uporabo prepričljivo zvočnih učinkov, vendar pa film kot celota ne prepriča in nezaveno podaja razloge, zakaj je žanr najdenih posnetkov komercialno in kreatvno stagniral.