V zgodovini balkanske folklore je pogosto moč naleteti na zlovešče ime Sava Savanović; prvi srbski vampir, ki naj bi strašil v zapuščenem mlinu blizu vasice Zarožje v zahodnem delu Srbije, je med drugim navdihnil tudi pisatelja Milovana Glišića, ki je na podlagi “resnične” legende spisal povest Posle devetdeset godina, v kateri je združil vampirsko mitologijo z ljubezensko zgodbo o revnem Strahinji in pastirki Radojki. Povest je služila tudi kot predloga kultnega televizijskega filma Leptirica iz leta 1973, ki se je v zgodovino zapisal kot prva “prava” jugoslovanska grozljivka; komaj dobro ur dolg film režiserja in scenarista Đorđja Kadijeviča dokaj zvesto sledi Glišićevi zgodbi in spremlja Strahinjo, ki v vasici Zarožje sprejme službo mlinarja, da bi očaral Radojkinega strogega očeta, pri tem pa naleti na preplašene vaščane, ki bi radi našli Savanovićev grob in s tem prekinili dolgoletno prekletstvo, ki visi nad Zarožjem. Leptirica je film, ki se je bolj ali manj dobro postaral; Kadijeviću uspe prepričljivo ujeti kontrast med idiličnim srbskim podeželjem (glavnina dogajanje se odvija podnevi, kar je za žanr grozljivk neobičajen pristop) in temačno zgodbo, ki se venomer spretno izogne klišejem vampirskih grozljivk. Nizek proračun je verjetno botroval odločitvi, da je dejanska groza zreducirana na minimum, vendar pa to filmu bolj koristi kot škodi; Kadijevič namreč ob pomoči še vedno zastrašujočih zvočnih učinkov (prisotnost vampirja je npr. zaznamovana s paničnim oglašanjem gozdnih živali), hipnotične glasbe in prepričljive maske še danes strese gledalca do kosti. Ker pa gre za srbski film, kakopak ne sme manjkati zvrhan koš pristnega črnega humorja, ki ga je tudi tokrat v izobilju, pa četudi bo za oboževalce grozljivk na trenutke rahlo moteč. Leptirica ni popoln film, vendar pa je grozljivka, ki se lahko brez težav postavi ob bok svetovni filmski produkciji in jo na trenutke celo preseže.