Ameriški preiskovalni novinar Chris Hansen je širši javnosti najbolj poznan kot kreativni vodja ene od najbolj razvpitih resničnostnih oddaj vseh časov To Catch a Predator, v kateri je ob pomoči televizijske ekipe in policistov lovil sprevržence, ki so preko spletnih klepetalnic zapeljevali mladoletne osebe in jih obiskali na domu v želji, da bi z njimi imeli spolni odnos. Oddaja je v zgolj treh letih razkrinkala ogromno število pedofilov in spolnih iztirjencev, njena priljubljenost pa je s seboj pričakovalno prinesla tudi moralne očitke o tem, kako se je Hansen v resnici finančno okoristil na račun omenjenih prekrškarjev in resno družbeno problematiko spremenil v ceneno televizijsko zabavo. In zdi se, da skuša to kritično držo ohraniti tudi biografski triler Primetime v režiji Lanca Oppenheima; Hansen (Robert Pattinson) je potretiran kot manični in skoraj povampirjeni egocentrik z božjim kompleksom, ki ob premiku njegove oddaje v najbolj gledan termin (po angleško primetime) skuša loviti ravnotežje nad lovom na vse bolj pomembne tarče in zasebnim življenjem, ki ga med drugim zaznamujejo obtožbe o domnevni zakonski nezvestobi. Primetime je vsekakor ambiciozen film, ki očara s svojo unikatno vizualno podobo, močnimi barvnimi kontrasti, namerno kaotičnim tempom in drznim prepletanjem elementov srhljivke, psihološke drame in satire, srce zgodbe pa predstavlja kakopak Pattinson v še eni odlični predstavi, s katero dokaže, da je eden najboljših igralcev svoje generacije. Navkljub temu pa je Primetime razočaranje, saj ima težave z razvijanjem koherentne zgodbe; film nikoli ne najde zadovoljivega tempa in zbegano skače od ene teme do druge, ne da bi se v katero uspel poglobiti, moralno sporočilo filma (če to sploh obstaja) ostaja venomer nerazjasnjeno, o sami oddaji To Catch a Predator in Hansenu pa gledalci ne izvemo ničesar zanimivega. Končni rezultat je napol skuhan film, ki bi glede na obravnavano tematiko moral biti bistveno bolj udaren in predvsem poglobljen.