Le redkokdaj se zgodi, da lahko že režijski prvenec nakaže trdno in samozavestno vizijo ustvarjalca, ki odklanja predalčkanje in trmoglavi sledi poti, ki je za gledalca na prvi pogled resda skrivnostna ali celo zmedena, vendar se ob koncu vendarle sestavi v smiselno celoto. Točno to razodetje nas čaka po ogledu mladinske drame Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, katero je režirala in spisala Ester Ivakič po motivih iz zbirke kratkih zgodb Noben glas pisateljice Suzane Tratnik; in četudi gre za film, ki bo zaradi svoje specifičnosti najverjetneje močno razdelil gledalce, je nesporno dejstvo, da gre za izdelek z izredno močnim in prepoznavnim avtorskim pečatom. Film, postavljen v 70. leta na podeželje v Prekmurju, spremlja deklico Ido (Lana Marić), ki je navkljub pomanjkanju posluha prepričana, da bo s petjem uspela ohraniti svojo na smrt bolno babico pri življenju, zato skuša postati članica šolskega pevskega zbora, sočasno pa sama trči ob mnoge težke lekcije odraščanja v kmečkem okolju; oče je deloholik, mama stoično prenaša bremena iz svoje skrivnostne preteklosti, njena najboljša prijateljica je tarča zbadljivk vrstnikov in celo tiranske razredničarke, potem pa je tu še Idin močan strah pred prihodnostjo, ki venomer ostaja negotova in skrivnostna. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo je nekonvencionalna in izrazito poetična drama o odraščanju, ki se domiselno prepleta z elementi magičnega realizma in prekmurske foklore, kjer je zgodba drugotnega pomena, zato pa je bistveno več poudarka na čustvih, tihih trenutkih sladke melanholije in celo toplega humorja. Čudovita fotografija, scenarij, ki filmu strukturira v skorajda vizualno poezijo, režiserkin prefinjen občutek za poetičnost ter izvrstna igra Marićeve dvignejo film krepko nad povprečje in mu vlijejo potreben avtorski pečat. Kot že rečeno; film ne bo povšeči vsakemu gledalcu (zaradi posebne strukture bo nekaterim preveč brezciljen in dolgočasen) in na trenutke sprejme par čudnih vsebinskih odločitev (npr. vključitev sodobne rock glasbe), vendar je Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo z vidika avtorskega pečata v domačem prostoru čisti presežek.
