
“Svobodo okusiš najbolj, če nosiš hlače,” je pretresljiv citat, ki lepo zaokroži bistvo zgodbe nemške zgodovinske drame Rose, v kateri si naslovna junakinja nadene hlače zgolj zato, da bi lažje preživela in okusila nekaj svobode, za katero so bile (in so še vedno) ženske močno prikrajšane. Dogajanje filma režiserja Markusa Schleinzerja je postavljeno v 17. stoletje, tik po koncu versko motivirane tridesetletne vojne med katoliki in protestanti, v kateri je sodelovala tudi Rose (Sandra Hüller), v moškega preoblečena vojakinja. Ta se zateče v protestantsko vasico, kjer prevzame lastništvo nad propadlo kmetijo in si zaradi svojih strogih delovnih navad in zanesljivosti pridobi naklonjenost lokalne skupnosti, kar pa s seboj prinese cel kup nepredvidljivih zapletov, še posebej ko ji je ukazano, da mora poskrbeti za svoje potomstvo in se poročiti s hčerko premožnega kmeta. Rose se dotika problematike, ki je bila v sedmi umetnosti že dodobra raziskana; vprašanja spolne identitete in družbenih vlog v strogem patriarhalnem okolju, kjer so ženske razumljene zgolj kot skrbnice domov in pasivne kandidatke za razplod. Schleinzerjev film omenjene tematike razišče z izvrstnim občutkom za elegantno provokacijo in subtilnostjo, minimalističa pripovedna nit pa na več mestih poskrbi, da molk pove več kot poplava dialogov; zaradi vzdušne črno-bele vizualne podobe ter inovativne rabe svetlobe in senc je vsak kader kot oživljena likovna umetnina, za piko na i pa poskrbijo še avtentični kostumografija in scenografija ter odlična glasba. Seveda pa se zgodba ne bi dotaknila gledalca brez osupljive igralske preobrazbe Hűllerjeve, ki se preprosto zlije z dvojno vlogo ženske, ki se pretvarja, da je moški, proti pričakovanjem pa dogajanje popestrijo tudi trenutki humorja. Rose je pretresljiva, čudovita in zbadljiva drama, postavljena v oddaljeno preteklost, vendar pa njena zgodba potegne ogromno srhljivih vzporednic s sedanjostjo, kjer se mnogo stvari žal ni spremenilo.