Vinko Möderndorfer je eden od tistih domačih filmskih umetnikov, ki s svojimi filmi pogosto dreza v gnilo jedro slovenske družbe, pa naj si gre za kritiko ksenofobne zatohlosti predmestij (Predmestje) ali ideološka obremenjenost s krvavimi poglavji polpretekle zgodovine (Pokrajina št. 2). Möderndorfer v podobni maniri nadaljuje tudi s svojim tretjim celovečercem, socialno tragedijo Inferno, kjer znova združi moči z Markom Mandićem in ustvari okruten in temačen potret eksistencialnega pekla, v katerega je ujet delavski razred. Film namreč spremlja mlado družino, ki se v času vseslovenskih ljudskih vstaj med letoma 2012 in 2014 spopada z grozljivo revščino; mati za ogrevanje krade sveče na pokopališču, medtem ko oče, ki so ga zaradi napada na nadrejenega pred kratkim odpustili, neuspešno čaka v vrsti na zavodu za zaposlovanje in se z zadnjimi atomi močmi bori za obstanek družine. Inferno resda spada v kategorijo za slovenski film značilnih socialnih dram, vendar Möderndorfer znani formuli doda izvrstno vzdušje, ki bi ga na najlažji način opisali kot vizualno interpretacijo Dantejevega Pekla; venomer sivinska fotografija, zadušljiva oz. že skoraj grozljiva atmosfera in temačne podobe ustvarijo svet brezizhodnosti, obupa in nasilja, kjer je delavski razred obsojen na preživetje preko drobtin. Möderndorfer dobro kombinira elemente socialnega realizma in eksistencialne srhljivke, ki na ravni realizma resda pogosto pretirava in izpade precej eksplotacijsko, toda po drugi strani film postreže z dovolj močno zgodbo, da gledalca strese do kosti in vzpodbudi k razmisleku o tem, v kakšnem svetu živi. Kljub nekaterim spodrsljajem (ponekod vprašljive igralske predstave, še posebej Jerneja Šugmana v vlogi enodimenzionalnega zlobneža), pretiravanju in občutku, da film uživa v pornografiji mizerije, je Inferno zgovoren dokaz, da lahko v Slovenijo posnamemo film na ravni prvorazredne evropske produkcije. Socialna drama, ki je hkrati tudi grozljivka za bodoče generacije.