Zgodovinski filmi, ki se dotikajo tematik rasne nestrpnosti, imajo nadležno navado, da zapadejo v pretirano pridigarstvo in osladno politično korektnost, kjer želijo zbadati, hkrati pa jih je močno strah kogarkoli užaliti. Biografska zgodovinska drama Selma na prvi vtis obljublja takšen izdelek; film namreč pripoveduje zgodbo o slovitem borcu za pravice temnopoltih Martinu Luthru Kingu, ki leta 1965 organizira množični pohod za človekove pravice med mestoma Selma in Montgomery na ameriškem jugu, katera razjedata nasilje in sistemski rasizem. Film režiserke Ave DuVernay s svojo zgodbo na pravi pogled deluje kot še ena melodramatična pridiga, ki želi moralizirati in posiljevati gledalca z naivnimi interpretacijami kompleksnih problemov, toda na srečo je Selma histrično objektiven in avtentičen filmski dokument, ki prepričljivo ujame vzdušje kaotičnih in rasno napetih 60. let, hkrati pa se na eleganten način pokloni zapuščini Kinga, ki ga odigra fantastični David Oyelowo in uspe zajeti tako njegovo karizmatičnost kot tudi neodločnost in ranljivost, ki sta ga spremljala na poti težavnega aktivizma. Pohvalno je tudi to, da se film distancira od pretirane mitologizacije Kingove persone in ga prikaže v karseda realistični luči, obenem pa naslovi problematiko rasizma (ki je žal aktualna še danes) na poučen, vendar ne (preveč) didaktičen način. Selma je film, ki ima srce in razum na pravem mestu, hkrati pa dovolj občutka za realizem, da venomer ostaja avtentičen in nasploh eden najboljših filmov na temo premagovanja rasizma.