Christopher Nolan je s filmom Batman Begins leta 2005 samozavestno vkorakal v žanr superherojskih spektaklov in postregel s presenetljivo prizemljeno in temačno interpretacijo ikoničnega DC – jevega heroja Batmana, hkrati pa našel idealno kombinacijo atraktivne akcijske ekstravagance in poglobljene karakterne drame. Zato ni bilo presenetljivo, da so nadaljevanje The Dark Knight pospremila astronomska pričakovanja, ki jih je Nolan bolj ali manj uspešno presegel; film ni postal zgolj orjaška komercialna uspešnica, ampak se je tudi po mnenju stroke nemudoma uvrstil med najboljše superherojske filme vseh časov. Film spremlja Batmana, ki se mora tokrat spopasti s svojim najbolj prepoznavnim zlikovcem, psihopatskim anarhistom Jokerjem in obenem obvarovati delo ambicioznega tožilca Harveyja Denta, ki poleg Batmana postaja simbol upanja v boju proti kriminalu. The Dark Knight je z vidika poletnega blockbusterja mojstrovina; tehnično izpopolnjen, napolnjen z vznemirljivimi akcijskimi prizori in neprestano živahnim dogajanjem, zaznamovan z nepozabno glasbo Hansa Zimmerja in predvsem zastrašujoče fenomenalno (in žal tudi njegovo zadnjo) igralsko predstavo pokojnega Heatha Ledgerja, ki se z vlogo Jokerja upraviščeno uvršča nas dam vrh najboljših filmskih zlikovcev vseh časov. Žal pa The Dark Knight ne dosega odličnosti predhodnika, še posebej zaradi povečini mlačne igralske zasedbe (Christian Bale je kot Batman neizkoriščen, Aaron Eckhart kot Harvey Dent precej pust in dolgočasen), še bolj pa moti nedodelan scenarij, ki se prepogosto zateka v nizanje srečnih naključij (Joker je pri izvajanju terorističnih akcij uspešen zaradi kronične nesposobnosti Gothamske policije, ne pa ker bi bil kriminalni megaum) ali čistih nelogičnosti, ki jih Nolan ni nikoli dolžan pojasniti. The Dark Knight je tako vznemirljiv akcijskih spektakel, ki pa se ne more docela otresti občasne generičnosti in nelogičnosti.