Potem, ko je The Dark Knight, drugi del Nolanove trilogije o Batmanu, doživel velikanski uspeh, se je ta znašel pred hudim izzivom; kako s tretjim in sklepnim delom vsaj doseči ali pa celo preseči standarde, ki sta jih postavila predhodnika? Nolan je sicer znan kot precej nekonvencionalen in drzen režiser, zato ne preseneča, da je sklepno poglavje The Dark Knight Rises v primerjavi s prvima dvema filmoma (znova) popolnoma drugačno; namesto na akcijo in hiter tempo se film zanaša na kompleksno zgodbo, ki služi kot kompleksen psihološki portreto lika Bruca Wayna, ki se po vseh letih služenja Gothamu upokoji in posledično postane zgolj bleda senca samega sebe. Toda časa za počitek ni, saj mesto pretrese napad teroristične celice nekdanjih pripadnikov Lige Senc, ki jih vodi psihopatski Bane (Tom Hardy), zato se mora Bruce, četudi izven forme, vrniti kot Batman in rešiti Gotham pred popolnim uničenjem. The Dark Knight Rises je izrazito temačen in krut film tudi za Batmanove standarde, Nolanov realizem pa je tokrat vržen na dvanajsto potenco. Slednje je tudi tisto, kar bo gledalce najverjetneje zelo zmotilo; realizem, h katerem stremi Nolan, je tokrat tako močan, da izbriše skoraj vse, kar je Batmana vezalo na “fantazijske” stripovske korenine. Navkljub temu je filmu težko očitati epskost, izpeljavo mnogih fascinantnih idej, ki se jih superherojski žanr redko dotika in predvsem znova izvrstne igralske predstave, kjer največ pozornosti ukrade predvsem Hardyjev Bane, ki je privlačno zastrašujoč, nasilen in srhljivo karizmatičen. Film obenem služi kot zadovoljiv zaključek trilogije, ki opravi rekonstrukcijo Batmanovega lika in njegovo zapuščino predstavi novi generaciji gledalcev. The Dark Knight Rises je izredno zadovoljiv zaključek trilogije in žal tudi od zadnjih stripovskih filmov z močno vsebino.