Christopher Nolan je po obetavnih eksperimentalnih začetkih uspel priti do svojega velikega triumfa v obliki skrivnostnega trilerja Memento, katerega ni treba posebej predstavljati. Vsem je poznana struktura filma, ki se začne na koncu in potem krene v nasprotnem zaporedju do samega začetka, kjer pa se film tudi konča; gre za zanimiv, vendar obenem zelo tvegan koncept, ki lahko v rokah neizkušenega režiserja izpade nadležno in pretenciozno. Na veliko presenečenje gledalca pa se izkaže, da je Nolan ustvaril srhljivo mojstrovino, ki ne samo, da ji zgoraj omenjeni koncept uspe izpeljati na gledljiv način, ampak obenem ponudi gledalcu vpogled v psiho glavnega junaka Leonarda (izvrstni Guy Pearce), ki trpi za redko boleznijo izgube kratkotrajnega spomina, vendar navkljub temu poskuša najti možakarja, ki je posilil in umoril njegovo ženo. Vsak posamezen del filma se začne ravno tako kot ga doživlja Leonard, ki vedno potrebuje nekaj sekund, da zbere misli na kup – tako kot tudi gledalec. In kar je še bolj neprijetno (v pozitivnem smislu); Memento je film, ki nikoli ne ponudi celovitega odgovora na številna vprašanja in se pogosto zadovolji z moralno spornimi, četudi razumljivimi odločitvami glavnega junaka. Memento je preprosto najbližja definicija popolnega filma, še posebej, če upoštevamo dejstvo, da je koncept “obratnega” filma izredno tvegan. Upravičeno eden najboljših filmov vseh časov.