O snemanju četrtega dela postapokaliptične franšize Mad Max, ki je leta 1979 med zvezdnike izstrelila tedaj povsem neznanega Mela Gibsona, se je govorilo mnogo let. Glavna vloga je najprej pripadala Gibsonu, vendar se je ta ustrelil v koleno z mnogimi javnimi škandali, ki so mu (skoraj) pokopali kariero, zato je bila štafeta predana Tomu Hardyju, za režijski stolček pa je po izredno dolgem premoru ponovno sedel sam “oče” franšize George Miller. In sedaj imamo tu dolgo pričakovani spektakel Mad Max: Fury Road, dve uri dolg puščavski stampedo, ki okvirno zgodbo predstavi v prvih desetih minutah; v postapokaliptični prihodnosti, ki je ena sama velika puščava, nekdanji policist in sedaj odpadnik z mučno preteklostjo Max po spletu okoliščin postane zaveznik carice Furiose (Charlize Theron), ki izda svojega okrutnega vladarja po imenu Immortan Joe in mu ukrade neprecenljivo vozilo z njegovimi “nevestami”, izbranimi za razplod. Kar sledi, je podivjan pregon po neskončnih pustinjah, ki se spremeni v tekmo s časom, saj skupino zasledujejo člani Joejeve tolpe v odštekanih futurističnih vozilih. Mad Max: Fury Road je svojo preprosto fabulo in ohlapno karakterizacijo likov čistokrvna starošolska akcija, ki prepriča na vseh ravneh. Po vizualni plati je čista perfekcija, saj vsak kader, ki od daleč zajame velikost sicer enoličnega puščavskega okolja, predstavlja pravo pašo za gledalčeve oči. Enako velja tudi za akcijo, ki je prisotna na vsakem koraku in brez kančka dvoma lahko rečemo, da je težko najti bolj napet, vznemirljiv in spektakularen film v zadnjem desetletju, nič slabše pa jo ne odnese izvrstni igralski ansambel, kjer dominirata predvsem mrki Hardy ter brcajoča Theronova, ki s svojo karizmo in jekleno odločnostjo ukrade vsak prizor. Mad Max: Fury Road je dober primer tega, kako iz vsebinsko preprostega filma narediti nekaj, kar lahko označimo za prvovrstno akcijsko klasiko.