Posneti biografski film o vzponu in nenadnem padcu kultne britanske zasedbe in pionirke post-punk gibanja Joy Division ter težavnem zasebnem življenju njenega pevca Iana Curtisa je zelo težka naloga. Hkrati karizmatični kot tudi skrivnostni Curtis ima podobno kot Jim Morrison in Kurt Cobain status glasbene legende, žal tudi zaradi tega, ker je pri komaj 23. letih zaradi naraščujočih osebnih težav storil samomor, s tem pa je bil tudi njegova persona povzdignjena skoraj do mitskih razsežnosti. Razbiti to “klišejsko” pozo” tipičnega trpečega poeta in postreči z bolj iskrenim in prizemljenim portetom kultnega glasbenika, je kakopak težko delo. Na srečo je film Control pristal v pravih rokah, saj gre za režijski prvenec Antona Corbijna, uradnega fotografa skupine Joy Division, ki tako ni bil povezan zgolj z njeno glasbo, ampak tudi z dogajanjem v zakulisju. Zato je Control temačen, skorajda socialno realističen in neolepšan film, ki samozavestno razbije mite o zasedbi in njenem frontmanu in hkrati najde dovolj časa za izpostavljanje monotonosti vsakdana britanske mladine in delavskega razreda v 70. letih. In četudi se film dotakne vseh ključnih trenutkov v zgodovini zasedbe Joy Divison, je glavnina zgodba namenjene prikazu Curtisovega težavnega zasebnega življenja; od propadlega zakona, težav z epilepsijo pa vse do hude depresije, ki ga je privedla do tragičnega konca. Vse njegove stiske in boji z notranjimi demoni so prikazani neolepšano in brez odvečne “morbidne” romantike, za kar se je treba zahvaliti tudi fenomenalnemu Samu Rileyju ki presunljivo upodobi pokojnega Curtisa in enako prepričljivo pokaže njegovo karizmo kot tudi ranljivost. Control bo zaradi izrazite temačnosti verjetno težak zalogaj za marsikaterega gledalca, vendar je obenem odličen primer, kako ustvariti pristno filmsko biografijo, ki nesentimentalno in iskreno prikaže surovo plat rock’n’roll življenja. Vrhunski film, na katerega bi bil najverjetneje ponosen tudi pokojni Curtis.