11. september 2001 je v zgodovino za vedno zapisan kot dan, ko so svet pretresle podobe enega najbolj razvpitih terorističnih napadov v zgodovini ZDA; tedaj “najbolj varna država na svetu” je namreč utrpela posledice ugrabitve štirih potniških letal, ki so v jutranjih urah zadela nekatere najpomembnejše točke v Ameriki; dva od njih sta trčila v nebotičnika World Trade Centra, tretje je porušilo poslopje Pentagona, četrto, namenjeno nad Belo Hišo, pa je na poti do cilja strmoglavilo nekje nad Pensilvanijo. Usoda slednjega tudi predstavlja rdečo nit filma United 93 režiserja in scenarista Paula Greengrassa, ki se je tekom dolgoletne kariere izkazal kot mojster “depolitiziranega” realizma, kar mu pri pričujoči zgodbi pride še kako prav; film se namreč odpove sentimentalnemu patriotizmu in v režiserjevem značilnem dokumentarističnem slogu sledi dogodkom usodnega dne, katere spremljamo skozi oči več posameznikov; od osebja letala, potnikov, letaliških uslužbencev, ki spremljajo napade na Ameriko iz kontrolnih stolpov pa do teroristov, katere fanatična verska prepričanost vodi v gotovo smrt. Greengrass se s filmom United 93 odpoved konkretnemu komentarju ali političnemu ozadju dogajanja in namesto tega dostavi grobo realističen, vendar hkrati nepričakovano sočuten poklon civilistom na letalu, ki so s svojo željo po preživetju nehote postali nacionalni heroji. Film obennem presuni z neverjetnim številom podrobnosti in gledalca dobesedno vrže v središče dogajanja in četudi je vsem jasno, kako se bo zgodba končala, se film pohvali s tako visoko mero prepričljivosti, emocij in suspenza, da nehote vsakdo navija, da bi se potniki izvlekli iz težkega položaja. United 93 je mojstrovina, pri katerem je meja med resničnostjo in fikcijo neobstoječa, hkrati pa tudi spoštovanja vreden poklon pravemu pogumu.