
Celovečerni prvenec mladega slovenskega režiserja Roka Bička je ob izidu s pohvalami združil tako stroko kot tudi občinstvo, ki je filmu naklonilo tudi za tako zahteven žanr zelo zavidljiv obisk v kinematografih. Uspeh pa niti ni tako presenetljiv, saj je Razredni sovražnik brez kančka dvoma film, ki je rešil slovenski film. Gre za provokativno, čustveno in kompleksno dramo, ki slogovno in vsebinsko zadiši v duhu moderne nemške filmske produkcije, vendar navkljub temu ohrani lastno identiteto s preigravanjem sicer tipične “slovenske” tematike samomora med mladimi. Film se v celoti odvija na neimenovani srednji šoli, kjer razred maturantov dobi novega profesorja nemščine (Igor Samobor), ta pa s svojimi strogimi metodami in hladnim odnosom postane vse prej kot priljubljen. Medgeneracijski razkol postane še bolj izrazit, ko ena od dijakinj stori samomor, za tragedijo pa preostali del razreda krivi ravno profesorja, s tem pa se med njimi začne odvijati sprva verbalna, kasneje pa tudi vse bolj fizična vojna. Okvirni zaplet filma se res vrti okoli samomora, vendar pa od tu naprej zgodba krene v drugo smer in se posveča boleče iskrenemu portretu generacije, ki bo kmalu mogla odrasti, vendar na skok v to obdobje še zdaleč ni pripravljena. Razredni sovražnik pa je tudi prikaz Slovenije v malem, ki počne dvoje; ali se ubije kar sama ali pa še toliko raje pobije med seboj. In ironično nastavljen konec pravzaprav nakaže, da je samomor dijakinje še najbolj smiseln del celotne štorije. Provokativno, vendar resnično. Biček je ustvaril polemičen in oster fil, ki s svojo tematiko ne bo blizu samo starejši in srednji generaciji, ampak uspešno nagovori tudi mlade. Vsekakor pa je Razredni sovražnik film, ki vam da misliti na tak ali drugačen način. Ergo; slovenski film, ki je tako dober, da sploh ni več slovenski.
Pingback: Desetletje na velikih in malih ekranih (2010 – 2020) – RAZGLEDANO