Veliko mesto. Dva popolna neznanca. In občutek osamljenosti, ki ju poveže med seboj. To je preprosti zaplet melanholične komične drame Lost in Translation, sicer drugega režijskega poskusa Sofie Coppola, ki gledalce odpelje v grenkosladko realnost japonske prestolnice Tokio, kjer se naključno rodi prijateljstvo med popolnima neznancema. Bob je odslužen igralec, ki v mestu snema reklamo za viski, v resnici pa se želi odpočiti od dolgočasnega zakona in odtujenih otrok, mlada Charlotte (Scarlett Johansson) pa spremlja svojega moža na službenem potovanju, vendar pa večino časa preždi popolnoma sama v hotelski sobi. Ko se dvojica nekega večera sreča ob pijači, se med obema rodi močna kemija, ki pa tokrat ni rezultat seksualne privlačnosti, ampak prej močne želje po zbliževanju in razumevanju. Lost in Translation je melodrama, ki bi se lahko brez težav spremenila v generično in z osladno naivnostjo obremenjeno romantično komedijo, vendar pa Coppola s spretno režijo in melanholično spisanim scenarijem ustvari nekaj popolnoma drugega; duhovito in otožno zgodba o sorodnih dušah, ki ju ironično druži ravno osamljenost, pri tem pa nad obema visi oblak bridke resničnosti, ki postopoma privede do neizogibnega slovesa. Zgodba seveda ne bi pridobila na prepričljivosti brez izvrstnih igralskih predstav tako Murrayja in Johanssonove, Coppola pa s spoštljivim prikazom japonske kulture ter subtilnim raziskovanjem večnih tem iskanja ljubezni v svetu, kjer čas teče (pre)hitro mimo nas. Lost in Translation je duhovita in iskrena filmska balada s kančkom romantičnega sladkorja