Najprej razlaga; Crnci je bila resnična hrvaška paravojaška skupina, ki je po uradni razglasitvi konca balkanske klavnice v Osijeku in njegovi okolici še vedno opravljala umazana dela, med drugim tudi mučenja in umori “izdajalcev” domovine pretežno srbskega porekla. Proti pričakovanjem se film distancira od eksplicitnih prizorov grozodejstev, ki jih je skupina v času svojega (ilegalnega) obstoja zakrivila, ampak namesto tega ustvari mračno atmosferično dramo s poudarkom na psihološki izpraznjenosti posameznih članov odreda, ki se zapletejo v shizofreno situacijo; po eni strani odkrito zavračajo premirje in še naprej živijo v prepričanju, da zunaj divja vojna, po drugi strani pa jih grozote bojevanja travmatizirajo in pahnejo v brezno mamil, avtodestrukcije in čustvene izpraznjenosti. In potem je tu še “garaža”, prostor, kjer so Crnci opravljali svoja umazana dela in na simbolen način predstavljajo preprogo, pod kateri skušajo hrvaški patrioti pomesti temne plati lastnega boja za svobodo. Drži, Crnci je mučen film, vendar z namenom, saj gledalca popelje globoko v “srce teme”, upam si celo reči, da globje kot Francis Ford Coppola v svojem vietnamskem epu Apocalypse Now. Drugače povedano; pričujoči film z izrazitim minimalizmom, redkimi dialogi in nelinearno pripoved izredno prepričljivo zajame tesnobnost, zmedo in psihični kolaps, ki nastopi v človeku po uradni razglasitvi konca vojne. Seveda izdelek ne bo pisan na kožo tistim, ki pričakujete klasično vojno dramo, ampak je namenjen predvsem sladokuscem, ki filma ne poslušajo, ampak ga gledajo. Crnci so eden najbolj prepričljivih portretov ne samo hrvaške, ampak katerekoli nevidne vojne.