Navkljub šibki popularnosti vesternov je Quentin Tarantino pred tremi leti gledalce in filmske kritike močno presenetil s svojo obešnjaško in posmehljivo klasiko Django Unchained. Očitno je uspeh presenetil tudi režiserja samega, tako da se je podobnega žanra lotil tudi ob koncu letošnjega leta s skoraj tri ure dolgo western detektivko The Hateful Eight, kjer Tarantino sodeluje s svojimi starimi znanci kot so Samuel L. Jackson, Michael Madsen in Tim Roth. Navkljub epski dolžini ima film precej minimalitično zgodbo; skupina lovcev na glave se pred snežno nevihto zateče v manjšo brunarico sredi divjine, kjer pa kmalu med njimi izbruhnejo konflikti in nasilje. Kot že rečeno, je film zamišljen kot detektivka, nekakšna umazana različica Hercula Poirota, kjer uglajenost in prefinjenost glavnega junaka nadomestijo rasistične opazke, psovke in trupla. Hkrati pa je The Hateful Eight film, kjer Tarantino na sebi značilen frajerski in politično nekorekten način obračuna z večnimi tematikami izdaje, pohlepa, nasilja in kakopak rasizma, ki tudi po koncu državljanske vojne ni izumrl. Kot vedno odlični in pikri dialogi, prefinjen črni humor, začudoma živahno dogajanje (glede na to, da se glavnina filma odvije v enem prostoru) ter “tarantinovsko” krvav epilog, ki je enako odbijajoč kot tudi emocionalen naredijo iz westerna The Hateful Eight še eno mojstrovino enega od najboljših filmarjev ta hip, ki ne kloni trendom in pridno neguje svoj unikatni stil.