Ridley Scott je eden od tistih režiserjev, ki ne glede na dejansko kvaliteto filma skoraj vedno postreže s tehnično izpiljenim in vizualno razkošnim spektaklom, ki ga gledalce nikoli ne pozabi, pa četudi se filmar na vsebinski ravni dotika sila prežvečenih motivov in tematik, znotraj katerih ne odkriva tople vode. Na prvi pogled nas isti občutek spremlja ob ogledu ZF avanture The Martian, ki je v osnovi zgodba o preživetju astronavta Marka Watneyja (Matt Damon), ki po ponesrečeni raziskovalni misiji ostane popolnoma sam na planetu Marsu. Z veliko znanja iz botanike in improvizacije mu uspe preživeti neverjetno dolgo časa, vendar pa je kmalu jasno, da mu bo sčasoma zmanjkalo vode, hrane in kisika. Ko mu le uspe vzpostaviti stik z Zemljo, začnejo njegovi nadrejeni iskati načine, da bi ga pripeljali nazaj domov. Kar se sprva začne kot dokaj generičen ZF triler o človeku, ki obtiči na njem docela neznanem planetu, se kmalu odmakne od klasične formule “nolanovskega” ZF filma, kjer liki ves čas razlagajo tehnične zadeve in dajejo vtis robotov brez osebnosti, saj The Martian postreže z nenavadno očarljivostjo in povsem naravnim toplim humorjem, ki sporočata, da sta v navidez brezizhodnem položaju samo dve možnosti; obup ali vztrajanje. Damonov lik kakopak izbere slednje in pri tem ne pozabi na lastno humanost, saj do situacije pristopi z dobršno mero poguma in ironičnih šal, ki v nekaterih filmih delujejo nadležno, tu pa se lepo stapljajo z zgodbo o vztrajanju in premagovanju še tako nemogočih ovir. Navkljub prisotnosti drugih likov je pričujoči film v prvi vrsti Damonova predstava, ki že dolgo časa ni deloval tako sproščeno in prepričljivo pred kamero. Seveda pa k boljšemu rezultatu pripomoreta tudi odlična glasba in prečudovita fotografija, ki uspe nadomestiti besede in na vizualen način predstaviti hrepenenja in stiske glavnega junaka. Drugače povedano; takšne filme, kot je The Martian, bi Scott moral posneti večkrat in glede na odličen odziv samo upamo, da se bo prihodnjih projektov lotil na podobno srčen način.