Franšiza Planet of the Apes je bila po kritiškem in komercialnem fiasku v obliki prenovljene vizije Tima Burtona po hitrem postopku vržena v bunker in bilo je potrebno kar celo desetletje, da se je ta ponovno obudila. Na tem mestu je nastopil film Rise of the Planet of the Apes, ki je zamišljen kot predzgodba izvirnega filma iz leta 1968, s katerim se je proslavil Charlton Heston. Kot je moč pričakovati, se pričujoči film odvija v času, ko so opice še vedno bodisi zaprte v živalskih vrtovih ali pa podvržene tveganim eksperimentov gigantskih korporacij. Ena od teh nesrečnih opic je tudi Ceasar, ki zaradi poskusov postane nadpovprečno inteligentno bitje in po spletu okoliščin vodi preostale opice k revoltu zoper človeštvo. Obuditve franšiz zelo redko privedejo do dobrih rezultatov, toda Rise of the Planet of the Apes preseneti na skoraj vseh ravneh; gre za presenetljivo inteligentno, napeto, dobro odigrano in z vznemirljivo akcijo napolnjeno avanturo, ki navkljub hitremu tempu uspe najti čas, da na prepričljiv način prikaže trpljenje opic in človekovo neodgovorno ravnanje z njimi, s tem pa gledalec dobi sočuten vpogled v rojstvo “opičje revolucije”. Glavna zvezda filma je kakopak Ceasar, ki ga s pomočjo animacije mojstrsko upodobi Andy Serkis in uspe skoraj brez besed zajeti raznolika čustvena stanja, ki ga njegov lik doživlja. Žal isto ne velja za človeške like, ki sicer niso nadležni, vendar pa v primerjavi z opicami ne pretirano zanimivi. Zgodba se sicer na tematski ravni dotika prežvečenih klišejev o nečimrnem odnosu človeka do narave in živali, vendar pa ta predvidljivost nikoli ne postane moteča, saj film usmeri vse svoje moči v adute in s tem oslabi tisto, kar ga ne dela tako močnega. In kar je še najbolj pomembno; Rise of the Planet of the Apes je film, ki uspe obuditi pozabljeno franšizo in jo približati modernemu občinstvu, hkrati pa ohraniti spoštovanje do izvirnika.