Televizijski film, posnet po istoimenskem romanu Damijana Šinigoja, skuša osvetliti spomine na obdobje slovenske osamosvojitvene vojne, prikazano skozi oči dveh dobrih prijateljev, ki se v kriznih trenutkih znajdeta na nasprotnih straneh bojišča. Neizstreljeni naboj je na prvi pogled izredno ambiciozen projekt, saj obuja v slovenskem prostoru že nekoliko pozabljeni žanr domačega vojnega in zgodovinskega filma, vendar pa v obeh primerih ne izpolni že tako nizkih pričakovanj. Če ob strani pustimo mnoge tehnične napake, nerodno izpeljane akcijske prizore in slabo igro, je film še vedno vsebinsko zbegan; ves čas namreč brezglavo preskakuje med resno vojno dramo in bebavo komedijo, ki skuša izvabljati smeh z vulgarnostjo in preklinjanjem. To bi mogoče še bilo razumljivo, če bi bil film mišljen kot parodija, vendar temu ni tako; več kot očitno je, da hoče delovati kot resen poklon padlim v vojni za Slovenijo. In ko smo že pri tem; pripadnikom Teritorialne obrambe se film spoštljivo prikloni s tem, da jih prikazuje kot zapite Bedance, ki se bolj kot dolžnosti posvečajo masturbaciji in praskanju po jajcih. Ganljivo, ni kaj.